Zrcalce, zrcalce na steni, povej!

C-virus & osebno, javno ter družbeno zdravje  ...  ali »Zrcalce, zrcalce na steni, povej!«

Ko sem 23. februarja objavila, da je korona virus na naših vratih (takat se je začela zapletati situacija v sosednji Italiji), sem želela prispevati k naši preventivni aktivaciji, pač s pomočjo homeopatije, s katero živim 25 let in vem, da dela. (p.s. Objavo sem umaknila iz javnega dostopa, po tem, ko je NIJZ objavil, da tržni inšpekciji prijavijo vse, ki omenjajo produkte in storitve (oglašujejo), ki delujejo kot preventivna ali kurativna sredstva za spopad s C-virusom. Homeopatija je v Sloveniji sicer dostopna v vseh večjih lekarnah, kjer imajo za to podorčje usposobljene farmacevte.)
Po tem, ko sva prebrala nekaj opisov stanja v Italiji in na Kitajskem, sva zavestno okrepila podporo imunskemu sistemu. Brez resne ali dogovorjene odločitve pa sva začela selekcioirati kdaj kam greva ali pa ne greva. Res je, da so bile trgovine na Goriškem nekaj dni polne italijanskih kupcev in imela sem občutek, da jim je dobro dati prostor, da se oskrbijo s hrano in nujnimi potrebščinami. Mi smo takrat imeli prosto možnost izbire oskrbe.

Sočasno sem čutila, da v meni narašča nemir. Z njim sem prišla v stik vedno, ko je potekala diskusija o tem, da se brez veze dela panika, da kaj ljudje hrčkajo hrano, da itak je ta virus navadna gripa, da vedno eni zbolijo, drugi pa ne, nekdo hoče preusmeriti našo pozornost, itd. ... Vse te dni sem se "kuhala" pod tem notranjim pritiskom in počasi so se vzpostavljale povezave razumevanja kje tokratno situacijo vidim iz drugih/drugačnih perpektiv. Po izkušnji Kitajske, Južne Koreje in v začetni fazi "utapljanja" Italije, so bila pred nami razprostrta dejstva, ki smo jih videli ali pa ne. Danes, 21 dni kasneje, ko se je stanje res zapletlo v našem vsakdanjem življenju in je "vrag odneo šalu" (kot se je izrazil eden od prijateljev), bom v svojih razmišljanjih ostala v čevljih sociologa in terapevta, za kar sem usposobljena. Zavedam se, da bo zapis pri nekaterih izzval intenzivne reakcije, saj predstavlja različne in širše poglede na človeka, družbo in delovanje sistema. Ko bodo koga v jezi zasrbeli prsti, da bi tipkal komentar, predlagam, da to dolgo pisanje prebere do konca.

Sodobna medicina je v primeru določene bolezni sistemsko polno funkcionalna, ko je bolezen znanstveno raziskana, vmeščena na seznam diagnoz, ko je zanjo predpisan protokol, razpoložljivo zdravilo, terapija, cepivo. V primeru C-virusa so medicinski strokovnjaki in specialisti za javno zdravje ostali "suhi in bosi": tu je nov virus za katerega niti točno ne veš kakšne so faze razvoja bolezni, kako se prenaša, nimaš protokola kako ravnati s pacientom, nimaš ciljanega zdravila, nimaš cepiva, s katerim bi naj preprečili nadaljno širjenje, ne veš koliko si sam ogrožen, ko si v stiku s pacientom. V strokovnem in osebnem šoku ter strahu so opazovali razmah števila primerov pri sosedih in upali, da jih čim manj pride na vrata njihove ambulante, bolnišnice in države na sploh. Zato so bila prva navodila umivanje in dezinfekcija rok ter kontrolirano ciljano kihanje ter kašljanje.

In zakaj so homeopati, v trenutku največje ekspanzije evidentiranih primerov na Kitajskem, lahko predlagali s katerimi homeopatskimi zdravili se da ukrepati preventivno in kurativno? Njim so za diagnostiko zadoščali takrat razpoložljivi opisi stanja človeka, ki se spopada s C-virusom. Homeopat, naturopat, zdravnik kitajske medicine ali ayurvede in terapevti drugih strok iz osnovnih fizičnih, emocionalnih, vedenjskih simptomov sestavijo sliko stanja pri posameznem človeku. In zavedajo se, da je vedno individualna. Vedo, da razmah bolezni gre po fazah, v vsaki fazi se po njihovih metodologijah človeka podpre na določen/drugačen način. In da ukrepajo, ne rabijo študije aktualnih primerov, ker njihov repertuar primerov je star več sto let. Naslanjajo se na osnovna načela delovanja človekovega telesa, uma, čustev in duhovnega stanja. In to je baza, ki vsakemu od teh strokovnjakov daje znanje in stabilnost, da zmore ukrepati takoj, v zelo zgodnjih fazah obolelosti posameznika.
Strokovnjaki sodobne medicine so vrhunsko specialistično usposobljeni za stanja, ko je bolezen v aktivno vidna, merljiva. Zato imamo sedaj veljavna navodila, da počakamo doma dokler simptomi niso res očitni in po tem ustrezno ukrepamo v komunikaciji do zdravnika.
Tokratni virus nam kaže, da je potrebna še druga širina, zavedanje celovitosti človeka, da stanje lahko oceniš še po drugih merilih in tako ukrepaš bistveno prej. To pomeni, da se soočamo z dejstvom, da se določeno stanje (ki ga imenujemo bolezen) začne razvijati že veliko prej. In da je tudi v tistih fazah sprememba v človeku vidna, lahko prepoznana oz. merljiva in da pozameznik, ki se zaveda svojega telesa, emocionalnega in mentalnega stanja, te spremembe tudi zazna. Gre za to kakšno merilno lestvico ali metodološko sredstvo izberemo.

Ta »prepoznati faze stanja veliko prej« lahko v trenutno aktualnem primeru merimo v dnevih oz. tednih. Kje, na katerih kazalcih/simptomih, s kakšnimi sredstvi?

1.Iz poročil, ki so bila objavljena o dogajanjih na Kitajskem, je bilo razvidno, da so v določenem trenutku razmaha števila primerov ugotovili, da se virus najbolj prenaša takrat, ko človek še nima nobenih vidnih bolezenskih simptomov. Zato so zaprli cele regije in omejili gibanje.  Na tem kazalniku sem se v preteklih treh tednih sama najbolj razburjala in se spraševala zakaj se to ignorira. Bili smo v aktivni fazi počitnic, ko so bile cele družine na potovanjih po svetu, mi pa se po povratku teh ljudi obnašamo kot, da nihče ni potoval.  Eden od športnikov, ki je bil v času akutnega stanja širitve virusa v Južni Koreji tam, se je tega zavedal in je javno povedal, da se daje v samoizolacijo ... in tudi to je šlo mimo. Vsi počitniški in delovni svetovni popotniki so se vrnili v ustaljeni ritem življenja ter dela. In tisti, ki se jih je nekje po poti virus dotaknil, so ga v preteklih dveh ali treh tednih tudi raznesli naokoli.
Zakaj smo nekateri ugotovitev, da se virus najbolj prenaša takrat, ko človek še nima nobenih vidnih bolezenskih simptomov, zaznali/slišali in večina ne?
Na osnovi svojega znanja in izkušenj lahko rečem, da zato, ker imam drugačno pot prepoznavanja simptomatike in vzrokov nastalih stanj. Vem pa, da je tu še več možnih odgovorov in vabim vse, da o tem premislimo.

2.Na osebni ravni se bo »poskrbeti veliko prej« obrestovalo vsem tistim, ki se zavedajo, da so za svoje zdravje odgovorni sami. To pomeni, da vsak dan nekaj naredijo za telo, duha, emocionalno ravnotežje in duhovni razvoj – zase kot celoto. In z leti se to zbere v močni psiho-fizični postavitvi človeka, ki ob soočenju z virusom, dodatno dvigne aktivnost imunskega sistema, takoj ustvari proti telesa, naredi notranjo potrebno čistilno akcijo in to je to. Ta pozameznik bo rekel: »Mene se virusi ne primejo.«, saj dejansko lahko ne čuti tistega dodatnega zagona lastnega imunskega sistema. Ali pa, če se bo C-virus vseeno aktiviral v telesu takšnega človeka, bo njegova stopnja obolelosti nižja in bistveno lažje bo šel skozi vse faze okrevanja.
Paradigma, da smo za svoje zdravje (na vseh ravneh) odgovorni sami, nam je pravzaprav tuja. Zadnjih petdesetih letih smo sprejeli koncept in ga uspešno vsidrali mlajšim generacijam, da živimo kot živimo, nekaj potelovadimo, (zadnja leta) malo nadzorujemo kaj jemo in občasno poskrbimo še za sprostitev. Ta pristop je skozi tako dolgo obdobje posamezniku vzel vajeti iz njegovih rok, saj posameznik sam nima osnovnega znanja in orodij kaj naj dela zase, zato, da svoje telo, duha, emocionalno in duhovno ravnotežje gradi, vzdržuje in uravnoteža. Zato za skoraj vsak simptom stopimo do zdravnika. V skrajnem primeru bo kakšna oseba rekla: »Nekaj bodo morali narediti, da me ne bo več bolelo.« Ali pa: »Pa ne morem ves čas nekaj jemati ali pa paziti, vaditi.«
Prevzeti odgovornost za svoje zdravje na vseh nivojih pomeni imeti svojo notranjo moč, opolnomočenje, v svojih rokah. To ne pomeni negacijo vloge zdravnikov, medicine in zdravil. To pomeni, da se zavedam, da sem živ organizem in da je tako, kot pri rastlini, ki jo posadimo, jo gojimo z zalivanjem, mineralno in vitaminsko podporo, jo obrezujemo, ji zagotavljamo osvetlitev, sama bo pognala liste, cvetela, obrodila sadove in konec sezone bo naredila »čistilno akcijo« - odvrgla listje in za nekaj časa šla v mirovanje. Ko se zavedamo, da gre tok življenja v ciklih, imamo možnost, da se vključimo v ta tok in uporabimo njegovo silo pretoka zato, da svoje telo, duha, emocionalno in duhovno ravnotežje gradimo, razvijamo, vzdržujemo ter, da uravnovešamo obdobja aktivnosti in mirovanja.

3.Iz opisane psiho-fizične postavitve se posameznik bistveno lažje spopade s spremembami, ki se zgodijo v življenju, tudi s takšno kot je naša trenutna situacija. Tu se tudi sama, v svoji osebni izkušnji, soočam s svojo notranjo postavitvijo, s katero sem se v ogledalu spogledala pred leti. V našem okolju se je vsadil vzorec v katerega smo bili vzgojeni, da »če bomo pridni, bo vse ok«. Ko sem sama dojela, da sem naredila vse kar sem vedela in znala, da sem šla do svojega skrajnega roba angažiranosti, sem ozavestila, da sem »bila pridna«, tista življenjska situacija pa je še vedno tu in ni ok. V tistem trenutku sem se počutila kot, da mi je nekdo odsekal noge. Razsul se je moj primarni vedenjski vzorec funkcioniranja in odzivanja. Ostala sem brez zemljevida, stala sem v praznem prostoru.
Čez čas sem dojela, da ena največjih popotnic, ki nam bi jo morala dati vzgoja in izobraževanje, je veščina soočanja, sprejemanja in upravljanja sprememb v osebnem in družbenem življenju. Takrat je primarni vzorec boja bistveno bolj konstruktiven. Ko tega znanja in veščin nimamo, se odzivamo glede na pridobljene vedenjske vzorce ter »zemljevide« in ravnamo tako, da se umaknem, pobegnem ali »ignoriram«, »tiščim glavo v pesek«. To so odzivi znotraj primarnega vzorca bega, zamrznitve. »Bom pridna« pa je odziv v odzivnem vzorcu »fawn« pod okriljem katerega se razvije oseba, ki je ustrežljiva, se čuti odgovorna za reakcije drugih, se izogne soočenju in konfliktu, rešuje druge.
V slovenskem okolju je »biti priden« zelo močno vsidran. Ko opazujemo in prepoznavamo v kakšnih besednih zvezah vse ga uporabljamo, se razpre vpogled v razumevanje naših ravnanj in doživljanj. In ko se zgodi soočenje, kot se je zgodilo meni, je ob zavednju lahko prisoten grozovit občutek, da si ostal brez nog in brez zemljevida. Sama sem čutila, da stojim v praznem prostoru in da ne vem kam stopam. V naslednji fazi sem se zavedla, da mi ta praznina omogoča, da res zavestno izberem vsak nadaljni korak. Torej, ni več avtopilota. Ne gre več funkcioniranje po starem. Zaveš se, da si ti tisti, ki se vsak trenutek svojega življenja odločaš kaj in kako boš ravnal, se odzval. In sam si odgovoren za te svoje odločitve ter dejanja. Tu postane življenje (notranje) intenzivno. Naporno zato, ker so tu tudi vsi strahovi, panika, jeza, nalaganje krivde sebi, sojenja in prelaganje krivde drugim. Stojiš pred njimi in se zaveš, da je zdaj čas, ko je treba z njimi iti v razreševanje.  Naporno je, ker se soočaš s tem, da skoraj vsako sekundo sprejmeš neko odločitev. In ko nisi na avtopilotu, je to pogosto odločanje lahko tudi (mentalno in čustveno) delovno intenzivno. Naporno je tudi zato, ker sistem kontrole ne deluje več. Ko ni zemljevida po katerem potujem skozi življenje na avtopilotu, je na vrsti vaja prepuščanja in zaupanja, stopanja naprej tudi z občutkom, da stopaš v prazno.

4.V odnosu posameznik – sistem oz. državljan – država nam C-virus in njegova razplamtitev v ogledalu jasno kažeta kako državljani nimamo spoštovanja do besede države. Res je, njeni predstavniki so komunicirali iz osebne notranje postavitve zmedenosti in strahu in to smo tudi čutili. Ampak sojenje, obsojanje, blatenje in ignoriranje, malo ne posmehovanje, je v preteklih dveh tednih v nekaterih situacijah prešlo vse meje. In pokazalo kako smo Slovenci v svoji notranji postavitvi močno zasidrani, da je prav samo tisto kar jaz mislim, kar jaz doživim. In dokler jaz nisem doživel, to ne obstaja. Ko nam odgovarja, ko gre v našo shemo, bomo v celoti podporni. Ko ni čisto v skladu z našim sistemom prepričanj in razmišljanja, bomo skritizirali, sodili in zavračali. Z prvem primeru bomo delovali sočutno in spoštljivo, v drugem bi osebo na drugi strani najraje zbrisali. Nikjer sledu o tem, da bi iz drže govorcev na odru prepoznali v kako globoki osebni stiski so, ker res ne vedo kaj cunami epidemije prinaša in kako naj to obvladajo. In pri vsem tem, so še brez pooblastil, ker so v odhajanju.
Slovenci smo mojstri tega, da sočloveku ne damo njegovega prostora/mesta. Ne samo to, še zelo intenzivno mu ga jemljemo. Zelo pogosto komuniciramo tako, da drugemu silimo svoje stališče in pričakujemo, da ga sprejme ... to je pač tisto, ki je »ta pravo«.
Ogledalo nam zrcali nacionalni vzorec »ali si naš ali pa te ni«, torej če imava isto stališče, sva kolega, prijatelja, če pa ne, pa nič. In, če nisi »naš«, ti lahko rečem karkoli, do te osebe izgine lahko osnovno spoštovanje, človečnost, empatija.
Hkrati nam ogledalo kaže našo neusposobljenost soočanja z drugačnostjo. In če ta drugačnost privede do konflikta, nastopi »nič«, to je rez, negacija, prekinitev komunikacije ali odnosa. Ob tem pa se v telo spakira tudi vsa jeza, strah, zamera, krivda, žalost itd., ker to za racionalnega človeka ne obstaja.
Na drugi strani te slike odnosa posameznik – sistem pa imamo neverjetno samoorganizacijo ljudi v prostovoljnih organizacijah. Na terenu je zdaj množica pripadnikov civilne zaščite, aktivistov Rdečega križa, bolničarjev prostovoljcev, člani drugih nevladnih organizacij. Kot je jasno opredelila specialistka za družinsko terapijo, če v družinskem sistemu starši razočarajo in ne izpolnijo svoje funkcije, njihove vloge prevzamejo drugi, običajno otroci (in jih imenujemo postaršeni otroci). Če to dvignemo en nivo višje, če v sistemu države, sistem ne izpolni svoje funkcije, njegovo vlogo prevzame civilna iniciativa. Vem, da iz sistemskega zornega kota ni čisto tako, ker civilna zaščita in gasilci so tudi formalno vključeni v strukturo delovanja ob takšnih situacijah. Kar poskušam osvetliti je funkcionalna (ne)zmožnost sistema, ki jo na nekaterih segmentih srečujemo v vsakdanjem življenju. Ob kriznih situacijah je to še bolj očitno.

5.Na družbeno sistemskem nivoju nas je epidemija C-virusa soočila kako daleč smo centrirali in zbirokratiratizirali delovanje sistema javne uprave. Kako so ljudje »v službi« in čakajo, da nadrejeni sprejme in podpiše odločitev, poda navodilo (npr. karanteno za vsakega posameznika odredi/podpiše minister ... ne njegov zdravnik ali mogoče zdravniška komisija). Največji absurd v vsej tej situaciji je, da smo v ključnih dveh tednih še v procesu brezvladja ... vlada v odhodu je upala, da se umakne predno se vse razplamti, nova je bila v postavljanju. Tradicionalno v tem obdobju v upravi obstoji odločanje, pišejo se poročila in čaka se na novega šefa ter njegova navodila. Ta vzorec funkcioniranja je tudi pripomogel k takšni odzivnosti pristojnih institucij, kot smo jo doživeli. Tehtanje kdo je za kaj pristojen, kdo ima kakšna pooblastila, ne moremo mimo zakonskih določil ... to v življenju včasih ne more funkcionirati. Zato razglasimo izredne razmere (za katere naj bi bili tudi vnaprej pripravljeni in usposobljeni, posebej na sistemskem nivoju), da lahko delujemo bolj neposredno, vendar še vedno zakonito in v družbeno dobro.
Večina strategij in akcijskih načrtov se v tem okolju smatra, da so odveč ... da je to nekaj kar nam vsiljuje kapitalizem. V londonskem sektorju mestne uprave za javno zdravje je zaposlena Slovenka. Iz interjuja, ki ga je dala za slovenske medije, je jasno razviden smisel zakaj neka organizacija/sistem rabi strategijo, akcijski načrt in njegovo testiranje. Tudi, če so krizne razmere vsakih 20-50 let. Ampak takrat, ko so, ima cel sistem shemo – zemljevid po katerem dela. Takoj se ve čigava je kakšna pristojnost in kdo je za kaj odgovoren.
Epidemija nas sooča, da je vedenjski in odzivni način »biti priden« padel v vodo. Beg ni mogoč. Zamrznitev je bila prvi odziv sistema, tiščanja glave v pesek tudi ne gre. Ostane nam boj ... z zemljevidom, če ga imamo oz. kakršnega imamo. In glede na naravo virusa, ta tudi od sistema zdaj in v vsakem trenutku zahteva zavestno sprejemanje odločitev. Odločitev za odločitvijo, korak po korak. Na vseh nivojih.

6.S strategijami in akcijskimi načrti je vedno povezana tudi analiza in obvladovanje tveganj. V vseh letih dela projektnega managementa sem bila boj z naročniki in sodelavci, ko smo bili v fazi analize tveganj. Doživela sem od tega, »da kompliciram«, do tega, da »bomo počakali, da se zgodi« in tudi tega, da »naj ne bom negativno nastrojena in pogledam iz pozitivnega zornega kota«. Z leti sem dojela, da se v našem okolju nismo zmožni soočiti s tveganji, ki lahko nastanejo na projektu, v delovanju sistema in navsezadnje v vsakdanjem življenju. Zato se delamo, da jih ni. In gasimo požare, ko se nekaj zgodi.
Stiska napetosti, ko se ne zmoremo soočiti z nečim kar bi nas lahko ogrozilo, ima tako veliko moč, da se o problemih sploh ne znamo in ne zmoremo pogovarjati. Takoj iščemo rešitve. Seveda, če večinoma gasimo požare, sploh ne propoznamo kdaj smo v situaciji, ko nam diskusija prej oz. »prepoznati faze stanja veliko prej« ponuja bistveno več časa in maneverskega prostora, da lahko odločitve sprejemamo mirno, postopoma oz. si pripravimo primeren načrt.
In kot državljani smo analizo ter obvladovanje tveganj v primeru C-virusa razglasili za dvigovanje panike in preusmerjanje pozornosti. Spregledali smo, da ne gre toliko za to, da če omejimo stike, večina prebivalstva ne bo sploh zbolela. Da bo večina bolnih imela blažjo obliko. Gre za to, da zdravstveni sistem ima določeno količino tehničnih, prostorskih in človeških kapacitet, ki zmorejo v določenem času obravnavati ter oskrbeti samo določeno količino obolelih. Italijanski zdravniki z grozo sporočajo kako se morajo odločati koga bodo podprli in koga ne, ker izberejo tistega, ki je v osnovi močnejši in ima več možnosti, da preživi. Ostalih žal ne dajo na raspiratorne naprave, ker jih nimajo dovolj. In tu ni izbira star ali mlad, tu je izbira celotna zdravstvena slika posameznika, ki jo skozi vsakdanje življenje gradi, vzdržuje in uravnoteža vsak sam, kot sem opisala v 2. točki.

7.Ogledalo virusa nam zrcali tudi našo zaverovanost vase in prepričanje, da »meni se pač ne bo nič zgodilo«. Posebej arogantne so besede, da virus ogroža 2% starih. Kot družboslovcu in terapevtu mi je težko biti priča nečlovečnosti v naši družbi, ki se je z leti tako razmahnila. Globoko so se zasidrali v naše vedenjske vzorce fokus nase in nezmožnost širšega pregleda, spoštovanja, čuječnosti in humanosti do sočloveka. In ko pride do krizne situacije, se namesto spoštovanja, čuječnosti in humanosti razmahne besedna brutalnost in negacija. Epigenetika ugotavlja, da se ta brutalnost v komunikaciji razvije in stopnjuje po tem, ko prejšnje generacije niso razrešile svojih osebnih in družbenih travm. Mlajše generacije tako v sebi zaznavajo stisko, ko ne vedo od kod je, ne vedo kaj naj z njo. In ker nimajo orodij kako to skomunicirati, iz podzavestnega nivoja, stistko izražajo z brutalnimi, grobimi besedami ali pa s »saj so ogroženi samo ta stari«.
Slovenci na nivoju naroda nimamo razrešenih nacionalnih travm. Generacije pred nami so vse osebne travme odnesle s seboj. Generacije naših starih staršev in staršev, ki so še tu, svoje travme nosijo zaklenjene v sebi. S ključem, da »o tem se ne govori in se ne pogovarja«. Srednja in mlajša generacija sta tako delovno vpeti, da o tem večinoma ne razmišljata in z istim ključem, na družinsko osnovo, v celice svojega telesa zaklepata svoje zgodbe. Dokler se nekaj ne zgodi, dokler se nekaj ne zlomi, dokler C-virus ne upočasni ali pa ustavi našega življenja. Strah, ki večino zaobjame in preplavi v takšnih situacijah, se v razsežnosti notranje panike, razmahne zaradi preplavitve. Osebo preplavijo občutki preteklega doživljanja (svojega in medgeneracijsko prenešenega) in ta pritisk spotencira doživljanje situacije tukaj in zdaj. Zato je reakcija na dano okoliščino lahko preintenzivna. In vsi mirijo to osebo ali razglašajo »ne delajte panike«. V svoji globini pa se sedaj vsi soočamo s svojo minljivostjo. S strahom pred smrtjo (lastno in naših bližnjih). S strahom, da ne bo dostopne hrane in bomo lačni. Od česa bomo živeli, ker stoji gospodarstvo. Da bomo bolni in v bolečinah, ali celo, da ne bo prostega respiratornega aparata, če bi ga rabili. C-virus nam je pritisnil na vse preživetvene gumbe, pa če se tega zavedamo ali pa ne. Zato bodimo spoštljivi tudi do tistih, ki hrčkajo hrano, ker ne vemo kaj so oni in njihovi predniki v svojih življenjih doživeli. Ne vemo kakšno stabilnost si vzpostavljajo s tem, ko imajo doma večje zaloge hrane. Vsak zase naj se odloči ali se bo in kako se bo oskrbel za čas zaželjene samoizolacije oz. omejitve socialnega življenja. In bodimo podporni, ko vidimo, da je nekoga res strah ali je v paniki. »Saj ni/ne bo nič«, ni odgovor. Oseba v strahu ali paniki bo svoje občutke razrešila in razbremenila, če ji damo prostor in čas, da jih izrazi ter sprocesira. Takrat se breme in pritisk sprostita, vzpostavi se nov prostor v katerem človek lažje diha in funkcionira. In šele takrat je vse lažje, čeprav zunaj ni nič drugače.

8.V povezavi z ustvarjanjem zalog hrane in ostalih potrebščin se v trenutni situaciji soočamo tudi s spremembo paradigme oskrbe. Pretekle generacije so živele v toku letnih časov in so poleti ter jeseni hrano pripravile za prezimitev. Danes, ko imamo dnevne oskrbne verige aktivne vsak dan, ima večina hrano doma za teden, dva. Nekateri si za en teden naredijo jedilnik in kupijo ter porabijo samo to. Ko se situacija spremeni tako drastično, kot se je v zadnjih dneh in je postalo jasno, da bomo imeli omejeno gibanje, so tudi ti ljudje tisti, ki so v trgovini s polnimi vozički. Lahko, da prvič v svojem življenju kupujejo hrano za daljše obdobje. In potem kupijo še več, ker nimajo zemljevida kako se to optimalno dela. Zmoremo nakupe pogledati tudi iz tega zornega kota?

9.Za konec so tu še »teorije zarote«. Ne bom o njih ali so in koliko so resnične. Ne ukvarjam se z njimi, ker se zavedam, da pravzaprav na nek način živimo v paralalenih svetovih. To spoznanje mi omogoča, da vzamem v obzir, da tam, zraven ali pa daleč od mene, se dogajajo še druge stvari. Zavedam se, da moje dojemanje in sprejemanje informacij poteka v določenem obsegu. In nekatere stvari me ne zanimajo. Ampak to še ne pomeni, da ji ni. Vedno bo veliko tega kar je izven mojega trenutnega dosega. Nekaj od tega tokom življenja vstopi v moj »krog«, pritegne moje zanimanje, se vplete z mojimi izkušnjami in znanjem, s tem želim kaj narediti. Takrat se angažiram. Enkrat pa bom zanimanje lahko čisto opustila. To tudi pomeni, da tisto dogajanje je bilo tudi preden sem jaz vedela zanj, in bo tudi, ko se z njim ne bom več ukvarjala. Ravno zato sem spoštljiva do tistega drugega dogajanja, tudi če ga ne razumem, tudi če ga ne poznam ali se z njim ne strinjam. Ta pristop mi nalaga, da se vedno znova odločim kje, kdaj in kako se angažiram in da prevzamem odgovornost, če se ali pa ne vključim (npr. podprem ali pa se borim proti oz. za spremembo).
Spoštujem vse, ki se angažirajo in se borijo proti tistemu, kar nas ogroža. Ampak to, da prepošiljamo objave, ni upor, ni konstruktivno sodelovanje v smeri sprememb. To je dvigovanje strahu in potrjevanje občutka, da je nekdo večji od nas ter da jaz, kot posameznik, ne morem nič spremeniti.
Torej, v imenu ozaveščanja, ob takšnih objavah pravzaprav dosežemo ravno nasprotni učinek. Tu vidim priložnost za druge in drugačne pristope k spreminjanju sveta.

Devetka je moja številka, ki se je zapečatila v več kombinacijah mojega rojstnega datuma, pa bom tu končala z nizanjem zrcaljenj, ki sem jih prepoznala, da nam jih prinaša C-virus.
Vsak od nas ima izbiro kaj bomo naredili z upočasnitvijo v katero smo bili »porinjeni«. Kakšen dan nam bo še dobro, ker se bomo lahko naspali. Ko bo mimo nekaj dni, pričakujem doživljanje stiske, ker večina je vajena biti v stalnem pogonu. Tudi dopust mora biti aktivnen »počitek«. Druženje s prijatelji, je akcija. Itd. Kar na enkrat ni več odprtih poti po katerih smo do sedaj sproščali in uravnavali napetosti. Večino skrbi kaj bo s službo, firmo, kako bomo živeli z manjšimi prilivi ali pa brez prihodkov.
Ob občutenju stiske, strahu, jeze, nemoči ali žalosti se lahko zaklenemo vase, kot smo to prevzeli od prejšnjih generacij. Lahko pa zberemo voljo ter pogum in se brez znanja, izkušenj in zemljevida skupaj podamo v neznano ter se začnemo o vsem spoštljivo, empatično in čuječe pogovarjati. Najprej doma, v tisti primarni celici v kateri bomo ta teden ali dva. Po tem pa tudi širše.

Svet po zaključku epidemije nikoli več ne bo isti. Epidemija ni samo pri nas, epidemija ustavlja cel planet. Ko bo glavnina mimo, ne bo mogoče več iti po starem naprej. Tu je sprememba in imamo možnost ter priložnost, da se z njo soočimo, jo sprejmemo in se za vsak naslednji korak zavestno odločimo kako bomo delovali, glede na spremenjene in nove okoliščine. V tem primeru bomo epidemijo lahko izkoristili za osebno, družbeno in okoljsko rast ter nadaljni razvojni korak.