Živeti tisto kar se dogaja

»Na eni točki je dobro spustiti tisto kar si mislil, da bi se moralo zgoditi in živeti tisto kar se dogaja.«

To je ena mojih največjih življenjskih izkušenj, pravzaprav kar lekcij. Na en način je tudi dvoplastna.
Soočenja sem dolga leta doživljala, ko sem imela občutek, da se bo svet (projekt) razsul, če nekaj ne naredim takoj ali pravočasno. Ostalim okoli mene je bilo ne redko vseeno, jaz pa sem pregorevala. Bila sem prepričana, da jaz sem odgovorna, drugi pa niso. In, ko enkrat nisem zmogla več, sem na nekaj takšnih nalog/ dolžnosti pozabila. Ko sem se spet spomnila nanje, sem bila najprej v paniki. V naslednjem trenutku pa sem ugotovila, da to, da so te zadeve malo »odstale«, je doprineslo, da so dozorele. Tudi zato sem jih bila zmožna narediti hitreje ali drugače, kakšna pa je šla tudi mimo in/ali je postala nepomembna.
Soočenje s tistim »kar se dogaja« in ne s tistim »kar bi se moralo zgoditi« je mene prestavilo v tukaj in zdaj. Ob tem sem se zavedla, da se v vsakem trenutku (lahko) odločim kaj z dano situacijo naredim. V njej sodelujem ali pa ne. Predvsem pa sem se nehala razburjati kaj bi moralo biti ...
Če v tistem, kar bi moralo biti, lahko sodelujem, potem ta tukaj in zdaj tudi sokreiram in lažje sprejmem kar se dogaja.
Če nimam možnosti sodelovati ter sokreirati, se lahko raburjam, pritožujem, razglabljam, sodim, obtožujem, zgubljam živce ter poglabljam svoj strah, jezo, bes in občutek nemoči.
Če do sedaj nisem imela možnosti sodelovati in/ali sokreirati, imam vedno možnost izbirati oz. najti pot kako se vključiti, da bom sodelovala in sokreirala, da bo tako »kot bi se moralo zgoditi«.
So pa situacije, ko se angažiraš, delaš, poskušaš in iščeš rešitve, pa se še vedno ne zgodi »kar bi se moralo zgoditi«. Moja izkušnja je, da sem vztrajala, pa še vedno se ni in ni zgodilo ... npr., da bi na drugi strani ena od inštitucij dala odgovor oz. potrditev (na več predlaganih rešitev v več letih). V napetosti pričakovanja odgovora (»kar bi se moralo zgoditi«) mi je enkrat bilo »too much« in sem pomislila: »Zdaj pa dovolj. Zgleda, da tako mora biti in naj tako bo.« Prelil me je občutek olajšanja, ker je spustila napetost kontrole in boja. Pa ne, da me je preplavil obup. Ravno nasprotno, prišla sem do točke, ko sem si lahko priznala, da sem naredila vse kar sem vedela in znala.
V nekaterih od teh situacij se je kmalu odprl prostor, da so se pojavile nove rešitve, ki so bile najugodnejše zame. Vsaka, ki bi bila realizirana prej, bi bila zame na nek način težja, napornejša, kompleksna.
V nekaj situacijah pa rešitev še ni. Malo po malo se kaj zgodi, takrat se vključim in prispevam, najbolje in toliko kolikor v tistem trenutku vem in znam. Za te situacije pravim, da so moja življenjska vaja potrpežljivosti in zaupanja. Uh, na trenutke je zelo zelo težko. So trenutki, ko obupujem. Še vedno se sprašujem zakaj je to treba na tak način, po takšni poti. Ampak, ta vaja potrpežljivosti me je izpilila, da se ne nažiram več s tistim »kar bi se moralo zgoditi«. S tem ne zgubljam energije in zmorem z zaupanjem čakati.