Zgodba tedna

Poklicala je mama in prosila, da bi, po priporočilu dveh prijateljic, prišli s hčero. Na vprašanje koliko je stara, je odgovorila, da 27. let. Priznam, na drugi strani telefona moje oči nekontrolirano zaokrožijo. In hkrati mi to da fokus, da v naslednjem trenutku jasno povem, da je toliko stara, da bi lahko poklicala sama. Sta se zmenili, da kliče mama, ampak, da se zaveda, da pogovor bova imeli brez nje. Ok.
Ko sta prišli in je mama po poti zavila če v wc, sva s to mlado žensko v dveh stavkih uskladili, da si res želi biti sama v času terapevtskega pogovora. Tako sem v uvodu mamo prosila, da pove zakaj je ona čutila, da njena hči potrebuje pomoč. In ko je to ubesedila, sem jo prosila, da počaka zunaj oz. gre po opravkih.

Mlada ženska pred menoj je vame zrla z velikimi prestrašenimi očmi in v naročju zvijala roke. Uvodnih besed skoraj ni mogla združiti v smiselne stavke. Na en način so jo prehitevala čustva, ki so iskala pot, da bi bila ubesedena. Na drugi strani pa se je v sebi tresla, ker je vedela, da se "mora odpreti" (njena besedna zveza). Ko je nizala kaj vse jo muči, stiska in pritiska, sem po nekaj minutah dojela, da vsak stavek vsebuje besedo "moram". In prižgala se je moja rdeča luč kje njen živčni sistem doživlja pritisk. Ko sem ji postavila naslednje vprašanje, je začela sunkovito jokati in loviti dih. Uspela sem ujeti tretnutek, ko se je že hotela ustaviti in kontrolirati ... povabila sem jo, da naj gre s tokom procesa in zmogla je ostati z občutki. Nekaj minut sva bili z njenim jokom, silovtim dihanjem in občasnim tresenjem prsnega koša, jaz pa tudi v stiku z njenim kraniosakralnim ritmom. In po tem se je naenkrat trenutku zgodil en "klik", sistem pod mojimi rokami se je umiril in počasi se je začela umirjati tudi ona.
Na vprašanje "Kako si zdaj?", je odgovorila, da česa tako sunkovitega in močnega še ni doživela, ampak, da ima močan občutek olajšanja in da je bolje.
Nadaljevali sva pogovor, vmes je prišel še en val joka in razrešitve, z dodatnim olajšanjem in s še eno razrešitvijo. Na koncu, ko sem opisala katere esence bi ji dala v kombinacijo, se je čez njen obraz razlegel nasmeh, mirno je spustila noge iz kavča, se sproščeno naslonila nazaj in globoko zadihala. Po dolgih samoizpraševanjih kako naj naslovi tisto kar jo tišči, da bi se razrešilo, je ta dan dobila nekaj odgovorov, nekaj možnih pogledov iz drugega zornega kota, nakaj usmeritev za komunikacijo s seboj in kako prepoznavati svoje notranje procese. In, najbolj ključno, v varnem podpornem okolju je doživela zelo intenzivno globoko silovito čustveno razrešitev, ki je ni ponovno razstavila na prafaktorje, pač pa je prinesla olajšanje, jasnost in pomiritev.
Skozi vrata sem jo pospremila s priporočilom, da si ta popoldan da možnost počitka in da odspi kakšno uro. Tako bosta v miru nadalje tekla integracija in proces ponastavitve njenega živčnega sistema.