Žalovanje

Petek zvečer je, vsem nam je odleglo, da imamo pred seboj vikend.
Pred našim blokom je bilo danes parkirišče polno že ob petih popoldan, drugače se to zgodi ob destih zvečer. Kot, da bi vsi komaj čakali, da pridemo domov in da smo v miru doma.
Današnji mrk se je zgodil, luna se je čisto napolnila, čeprav ob oblakih in dežju na nočnem nebu ni vidna.

Za menoj je eden najbolj kompleksnih tednov od kar delam terapevtsko podporo. Ne zaradi stiske staršev, otrok in jeze (o čemer sem pisala pred dnevi), to so situacije skozi katere se da iti in živeti življenje naprej.

Kompleksnost tega tedna je definirala smrt.
Občutek imam, da zrak stoji.

Pravzaprav se je začelo pred 14 dnevi, ko je do mene prišla novica, je umrl gospod s katerim sem se v terapevskem procesu srečala le enkrat, lani konec leta. 😥

V začetku tedna mi piše gospa, s katero delava že nekaj časa, in mi med drugim pove, da je sredi februarja umrl gospod s katerim sem delala na zadnjem projektu. 😥

V sredo sva se srečali s prijateljico, ki je pred mesecem in pol najprej izgubila tasta, čez nekaj dni še očeta. 😥 In govorili sva o žalovanju.

Danes sva se srečali z gospo, ki mi je pred dnevi pisala in dolgo sva pogovarjali se o gospodu, ki je njeni družini bil kot družinski član, jaz pa ga imam v spominu kot sodelovalnega in korektnega projektnega partnerja. 😥 In govorili sva o žalovanju,  o sedanjih izgubah in o izgubah, ki smo jih doživeli skozi življenje.

In za konec, pred dobro uro odprem računalnik, da preberem današnja sporočila in v šoku zrem v zapis gospe, ki mi sporoča, da je umrla gospa s katero sem, zanjo in sina, delala zadnja dva meseca. 😥 Še v ponedeljek je najino dopisovanje zaključila: "Se javim, po moje takrat ko otroku zmanjka avstralskih, kar zna biti v roku kakšnega tedna."

Kar nekaj časa sem v prazno zrla v ekran in predihavala, bila z vsemi, ki so odšli in njihovimi družinskimi člani.
In zdaj čutim, da se je odprl tudi moj proces žalovanja. 😥
Dobro, da se je začel vikend.