Vztrajnost

Zaspala sem med branjem knjige, na kavču pod dekco. Iz sanj sem se zbudila ob 20h in nekaj ... zmedena in hkrati še vedno v premlevanju zgodbe.“Bivali smo v manjši skupnosti ob podeželjskem robu, ko smo se en dan zavedli, da so mimo našega naselja naredili dovozno cesto, močno utrjeno s kamenjem. Malo naprej so nasipali kamenje in zaceli utrjevati teren ... da se bo nekaj zidalo. Bilo mi je jasno, da se to ne bo dobro končalo za nas in da moramo dobiti nadomestna bivališča.Naslednji dan sem se zjutraj vlegla na tisto kamnito pot in tovornjakom onemogočala dostop. Dokler me fizično niso odstranili. Tretji dan sva na kamniti poti ležala oba s partnerjem. Dokler naju niso odstranili. Četrti dan sva plesala. Dokler naju niso odstranili. In tako vsak naslednji dan ... leto ali celo dve. In nato smo dobili nadomestno zemljišče z novo montažno hiško v miru ob robu gozda.”Ko sem se zbudila, sem še dolgo sedela s tistim občutkom vsakodnevnega vztrajanja ... leto ali celo dve, da se je zgodil premik. 🤔
Današnji ljudje smo narejeni, da bi vse, na hitro in takoj. Ampak življenjenje nam prej ko slej prinese tudi učenje z vajo potrpežljivosti in zaupanja. Enkrat je to vadba nekaj minutnega mirnega čakanja na rdeči luči semaforja. Drugič je več dnevno ali več tedensko počivanje ob okrevanju po bolezni. In tretjič je več mesečno ali celo več letno vsakodnevno vztrajanje, mojstrenje in gradnja, da se zgodi sprememba.
Imam občutek, da te sanje nosijo sporočila ob aktualnem splošnem družbenem in lokalnem dogajanju. Zato zgodbo delim, pa še na tak, numerično poseben dan so sanje prinesle to sporočilo.