Težnja po določeni hrani

Procesi - fizični, biološki in biokemični, mentalni in emocionalni, so kompleksna zadeva. In vsi so medsebojno povezani. Pri vsakem pa so "zaštrikani" na svoj način. Pri svojem delu ugotavljam, da ima zato vsak svojo individualno pot razreševanja, kot je imel vsak svojo individualno pot po kateri je prišel v celovito stanje v katerem je. K diskusiji o težnji telesa/človeka po sladkorju ali drugi hrani dodajam tri vidike.

Prvi je prepletenost odvisnosti in čustvene ravni zaradi travm in neizpolnjenih potreb v zgodnjem otroštvu. Če pa je prisotna še perinatalna travma, je vse skupaj še bolj kompleksno. Prazna posoda otroka ostane vedno prazna, ker za nazaj je starši ne morejo napolnit. Lahko jo polni samo vsak sam z negovanjem notranjega otroka, s celjenjem njegovih (svojih) ranjenosti in bolečin. In pri delu z notranjim otrokom se ne da prehitevati in preskakovati ... če kdo reče, da se da pohitriti, je po mojem mnenju že na poti, da tvega ponovno zlorabo oz. samozlorabo. Ta jeza, ki se pojavi ob umiku npr. sladkorja iz redne prehrane, je lahko jeza iz otroškega obdobja, ki jo oseba spakira v celice zaradi tega, ker ni bila slišana/videna. Otrok si na vse pretege prizadeva, da bi prišel v stik s starši. Ob silnih prizadevanjih, ki ne prinesejo rezultata, pa se lahko začne pojavljati jeza ... predvsem na sebe, ker spet nisem bil uspešen. Po možnosti jezo še zakrije oz. implodira, jo spakira v celice, ker itak ni sprejemljiva v domačem okolju. In enkrat po poti, lahko otrok tudi odneha z bojem, se prepusti in prilagodi ter s tem delno ali v celoti zdrsne tudi v zamrznitev. Ampak to še ne pomeni, da notranji procesi ne tečejo ... in jeza samo še implodira oz. se pakira v celice. Ko odpremo to skrinjo ... je veliko za odčutiti, razrešiti in prevsem za usmerjeno sprostiti. Pa ne pozabiti, da je ta jeza običajno močno prepletena s krivdo ... tisto, ki smo si jo naložili sami sebi. In na njej se emocionalni proces poveže z bio-kemičnim (zaradi doživete zavrnitve in še dodatne samozavrnitve) in lahko se razvije kompenzacija/odvisnost od česarkoli.  Ta kompenzacija/odvisnost je vedno, na najglobjem nivoju, z zaščitnim namenom. Zato je odtegnitev, popoln umik določene hrane lahko tvegan. S stališča volje, nadzora sebe, mentalnih procesov in po dikciji iti iz cone udobja, obvladati sebe oz. se nehat samosabotirati ... itd. je lahko odličen premik. S stališča ranjenega (notranjega) otroka, pa je lahko ponovna samosabotaža, samozapuščanje, novo in dodatno nalaganje krivde in na nek način je to, na tistem najglobjem nivoju, ponovna samozloraba iz notranje nemoči. In začaran krog se vrti naprej.

Drugi vidik, ki sem ga želela izpostaviti, je bio-kemični. Veže se na komentarje o motenem ravnovesju delovanja vranice. Kar sem se naučila pri uporabi Schuesslerjevih soli/mineralov je, da je lahko tudi neravnovesje mineralov v telesu ključni povzročitelj močnih food cravingov. Pri diagnostiki za pravilno uporabo in doziranje  Schuesslerjevih mineralov je prav težnja po določeni hrani pokazatelj po hudem pomanjkanju ali neravnovesju določenega minerala. Običajno nadomeščanje ali dodajanje s prehrambenimi dodatki ne prinese rezultatov, ker je lahko prisotno vnetje črevesja oz. so tam na delu ravno bakterije, ki ne ustrezajo. Tako prehrambeni dodatek na nek način pade v "prazno luknjo" in od njega ni (skoraj) nobenega učinka.  Schuesslerjevi minerali so zato idealni, ker se absorbirajo preko sluznice, zato da do absorbcije sploh pride. In zato lahko gredo najprej tja kjer je manjko oz. kjer je njegovo neravnovesje največje, potem pa na druge dele telesa. Ali pa zaženejo prenose, npr. če je minerala v enem delu telesa preveč, se zaštarta prenos v drugega ali pa celo proces izločanja. Vzpostavljanje ravnovesja v telesu s podporo Schuesslerjevih mineralov je dolgotrajen proces, posebej ko/če želimo razrešiti vzroke.

Moja izkušnja je, da se Schuesslerjevi minerali dobro ujamejo z Avstralskimi cvetnimi esencami, ko pride faza soočenj zakaj je telo tam kjer je in kaj vse je v njegovih celicah shranjeno. Tako je oseba podprta pri procesiranju čustvenih stanj, ki so skozi življenje prispevala, da je prišlo do takšne bio-kemične situacije. Tu pa pridemo do tretje točke mojega današnjega razmišljanja, ta je na eni ravni hormonski, na drugi pa čustveno mentalen in duhoven, in sicer ko v opazovanje vzamemo delovanje vseh treh žlez v glavi: amigdale, hipotalamusa in hipofize. Posebej amigdala je tista v kateri prihaja do preplavitev brez naše volje. Te preplavitve so pogojene s preteklimi izkušnjami ... v dani situaciji stara izkušnja preplavi trenutno, spotencira doživljanje trenutne in človeka pripelje do ekstremne jeze, strahu, panike, krivde, samoobsojanja ali obsojanja drugih. Ta preplavitev je tudi bio-kemična, ne samo emocionalna, in je kompleksna. Se pa da priti do točke samoopazovanja, da jo začenjamo prepoznavati najprej za nazaj, ko dojamemo, da je reakcija spet šla v intenzivnejše odzivanje in doživljanje kot je trenutna situacija. Po tem pa počasi pridemo do čutenja in zavedanja, da ujamemo val, ko pride do preplavitve, ki spotencira naboj. In ta preplavitev lahko prispeva k reakcijam človeka, ki jih kot družba definiramo kot motnje, odvisnosti itd. oz. je to trenutek, ki tudi na bio-kemičnem nivoju povzroči food craving in oseba poseže po sladkariji, škorbnatih živilih, po mlečnem ali pa po cigaretah, alkoholu, drogi ...