Stiska ob šolskem preverjanju znanja
Več kot 30 let živim z možem, ki je hodil v drugačno šolo. Ker so živeli v tujini, je imel možnost obiskovati šolo, ki je bila dokaj eksperimentalna, kjer je ravnatelj razvijal, omogočal in podpiral drugačne, individualne in kreativne pristope. Vedno znova v najinih diskusijah prihajava do tega kako je njega šola podprla, mu omogočila popoln osebnostni razcvet in razvoj. In kako jaz obstojim pred situacijami, ker jih takoj doživim kot zelo kompleksne, ne pa kot izzive skozi katere se gre postopoma. Vedno imam občutek, da moram vložit zelo veliko truda, kar mi je zelo zelo naporno. Na zunaj se to lahko sploh ne vidi, tudi sama sem šele pred nekaj leti prepoznala ta vzorec in notranji pritisk.
Mnogo staršev že leta opozarja, da šolski sistem ni ok. Ja, vedno so izjeme, ki se razvijejo in delujejo ker si za to prizadeva/-jo učitelj/-i in vodstvo šole. Ampak to ni problem, ki je nastal v zadnjih letih ali desetletju, to teče že desetletja in ima temelje v učnih pristopih zadnjih dvesto let. Najin opisan primer to jasno kaže, saj je že več kot 45 let od najine osnovno in srednješolske izkušnje.
To današnje razmišljanje je spodbudil članek, da se je začela matura, za ostale učence pa zaključevanje ocen za to šolsko leto.
In skoraj sočasno sem naletela na objavo o šoli (link), ki je kot moževa ... samo, da oni so takrat imeli kartice, raziskovalne pole in knjige (kar se še uporablja za nižje razrede), mladostniki na posnetku pa uporabljajo tudi računalnike.
Tudi to pomlad delam z nekaj mladimi, ki imajo stisko hodit v šolo, odgovarjat, ko so vprašani oz. pisati teste preverjanja znanja. Nekateri dolgo skrivajo stisko in se še bolj učijo, da bi imeli pozitivno/dobro oceno. Drugi so spregledali, da bi bilo treba vložit več študijskega dela, ker so pač v višjem razredu in so zato dobili nekaj negativnih ocen. Tretji čisto obstojijo in ne morejo več niti iz hiše oz. stanovanja.
Ta najina diametralno različna notranja postavitev, ki se je (so)oblikovala skozi tako raznoliko šolsko okolje, mi bistveno lajša delo z mladostniki, ki imajo stisko pred šolo oz. spraševanjem in testi. Moževa izkušnja in primer šole na povezavi, so mi inspiracija za vso podporo, ki jo lahko jaz in vsi ostali damo tem otrokom/mladostnikom/mladim, da gredo skozi stisko, da se okrepijo, začnejo zaupati in da se začne sproščati njihov živčni sistem. To posledično omogoča sproščeno vključevanje, sodelovanje, izražanje znanja ter s tem pridobitev boljših/dobrih ocen.
Moja izkušnja, in še posebej osebno soočenje z odzivnim mehanizmom zamrznitve (starši in otroci to stanje običajno opišejo kot "zatrokiram"), pa mi prinaša razumevanje kako kompleksno se je postavit "ven", kako ni off gumba. To je komplaksna pot notranjega razvoja in v ključnih segmentih se je dobro naučiti upravljati nezavedno odzivanje. Ves ta proces je za mladostnika in starše lahko naporen, saj si želijo samo to, da izgine strah in da bi otroku šlo v šoli. Vendar, če želimo, da se situacije ne bodo ponavljale vsakih nekaj mesecev ali let, je smiselno trenutno situacijo celostno uporabiti kot priložnost za naslednji razvojni korak otroka/mladostnikov in tudi staršev. Je pa res, da je ključno, da otrok/mladostnik pri tem sodeluje.
