Stik, ki zdravi

Stala sem sredi ogromne trgovine v katero sem po skoraj enem letu prišla s točno določenim namenom. Po dva artikla, ki ju v naši lokalni, nekaj manjši, trgovini ni bilo za dobiti. Zrla sem v kupe knjig in se spraševala kaj iščem. Saj imam doma več kot dovolj literature, ne rabim nove knjige. Premaknem se malo naprej in čakam kaj iščem. In še do druge police ... in na naslovnici vidim samo besedo "cvetje". Obrnem knjigo, med celim tekstom na zadnji strani naslovnice vidim samo tri besede: "avstralske avtohtone cvetlice". Zgrabim knjigo, grem po tisti dve stvari zaradi katerih sem prišla, plačam in v avtu vse skupaj spravim v torbo.
Ko zvečer doma vzamem knjigo iz torbe, na naslovnici prepoznam nekaj cvetov. Odprem knjigo in na prvi strani ilustracija Waratah. Roka mi je sama zdrsnila do slikce in pobožala cvet, bila sem na robu solz. In vprašanja: "Kaj se dogaja? Kaj čutim? Kaj se budi v meni?"

Vsedem se na kavč, pokrijem se z dekco in zdrsnem v knjigo. Vame butne surovost prvih poglavij zgodbe. Nisem bila pripravljena na zgodbo o družinskem nasilju. Če ne bi bilo vsako poglavje posebej namenjeno tudi cvetu avtohtone avstralske rastline, bi knjigo verjetno odložila.
Po treh urah branja, ob tragičnem prelomnem trenutku zgodbe, sem se ustavila in se odločila, da je dovolj za ta dan. Čas je bil za počitek in spanec.

Sredi noči sem se zbudila iz morastih sanj, ki so odražale družinsko nasilje. S prisotnostjo glavobola in z občutkom vnetja po celem telesu. Um je že šel v smeri analize kaj sem vse jedla prejšnji dan, da bi lahko povzročilo glavobol in vnetje ... ustavila sem se, ko sta se v meni začela vzpostavljati povezava in zavedanje o doživetem nasilju mojih prednic in mojem podoživetju v sanjah. Nimam zgodb, nimam dejstev. Gost zrak okoli mene, bolečina glavobola v malih možganih in bolečine po telesu so mi jasno sporočali surovost doživetega in nikoli pozdravljenega nasilja, ki so ga skozi generacije doživljale ženske. Spomnila sem se samo nekaj stavkov, ki so jih kdaj mimogrede omenile prednice. To je bilo vse, kar so povedale. Zdaj pa sem jasno čutila kaj se jim je dogajalo, kako je bilo surovo, kako je bolelo in kako je ranilo. Kako nikoli ni bilo pozdravljeno.
S temi občutki sem sedela na postelji in samo bila. Z eno samo željo, da procesiranje ne bo v celoti razmahnilo glavobola do tiste skrajne bolečine ko že skoraj ne vem več zase. In telo je zmoglo, sistem se je počasi začel umirjati in del bolečine je spustil. Brez kljuvanja v glavi sem lahko glavo mirno položila na blazino in zaspala.

Naslednji popoldan sem ugotovila, da se bojim nadaljevati z branjem zgodbe. Ne bi šla v nadaljevanje spremljanja nasilja. Ampak vlekle so me avstralske rože, ta začaranost in povezanost. In iskanje zakaj sem solzna na začetku vsakega poglavja, ob imenu rože, ob njenem pomenu in kratkem botaničnem opisu. Zvečer sem zbrala pogum in se ponovno potopila v zgodbo. Odstirala mi je to povezanost z avtohtonimi avstralskimi rastlinami, ki se je oktobra 2017 vzpostavila ob mojem prvem dnevu izobraževanja za delo z avstralskimo cvetnimi esencami (Australian Bush Flower Essences). Takrat sem po prvem dnevu predavanj sem celo noč sanjala cvetove in ostalo je jasno zavedanje, da se je vzpostavila ponovna povezava.

Cel večer in pol noči sem bila v zgodbi, z vsako rastlino in s cvetovi s katerimi so ženske v knjigi komunicirale. Bolečina preteklih in sedanjih zgodb, več generacij tudi zamolčanih, je bila premočna, da bi lahko bili odgovori, na večna vprašanja glavnih likov, sploh izgovorjeni. In potem se cikel nasilja ponovi. Ženska je v partnerstvu, v katerem se on čez čas začne obnašati isto kot njen oče. In en dan čez sobo sune njeno kužko, nato udari še njo. In ona zdrsne v izpraševanje sebe kaj je naredila narobe. Zdrsne v prilagajanje, uravnavanje in prepozna se kot zlati vezni člen obnovjene keramike po japonski metodi kintsugi. Skupaj z njim tone v socialno izolacijo in strah, ki jo krči.
Do trenutka zdravilnega požiganja v parku z namenom, da se aktivirajo rasline, ki za razcvet in delovanje potrebujejo vročino ognja. Ko se je v njej zlomilo, ko se je lahko umaknila, je preteklost dobila možnost, da spregovori in prinese na dan tista surova dejstva, ki so bila zaradi bolečine arhivirana v celice družinskih članov. Takrat pride spoznanje, da ona ni zlati vezni člen obnovjene keramike. Ona je vedno znova zlomljena v razbite delce te iste keramike.
Ta sprememba perspektive omogoči zdravljenje, srečanja z osebami, ki odstrejo celo zgodbo njene preteklosti in zložijo še del mozaika bolečin preteklih generacij.

Sredi noči sem sedela s knjigo v naročju, s solzami v očeh in samo spremljala notranje dogajanje. Nekaj je še manjkalo ... ime. Rabila sem meni znana imena, ne prevodov v slovenščino. Opisi so povedali dovolj, da se je stik krepil. Odprla sem Amazon, poiskala knjigo v angleščini in pogledala kazalo ter nato vzpostavila povezavo ... ja, to je to: Waratah, Stuart Desert Pea, Flannel Flower, Sunshine Wattle, Mindbush, Banksia Robur, Mulla Mulla, Pink Mull Mulla, Spinifex ...

V moji trenutni kombinaciji avstralskih cvetnih esenc je že bila Waratah, zdaj sem dodala Stuart Desert Pea in Pink Mull Mulla esenco. In zdravljenje teče naprej, tudi po linijah prednic.