Spremembe so priložnost za opolnomočenje

Če bi bila epidemija omejena samo na Slovenijo, bi se mogoče še lahko strinjala z nekaterimi dvomi o ustreznosti ukrepov. Ker pa gre za pojav po celem svetu, je zadeva bistveno širša kot jo vidimo. Tudi na nivoju zdravstvenega sistema. Predvsem pa sem prepričana, da je zadeva kompleksnejša, saj so na isti način reagirale tudi države, ki imajo (k sreči) še vedno odgovorne voditelje. Zato mislim, da nismo vsi v poziciji, da razsojamo ali je to pametno ali ne, ali je to resnica ali ni. Ja, lahko se ne strinjamo z ukrepi. In ja, razsuva se gospodarstvo, ja večina ne bo imela istih prihodkov ali pa bo brez njih. In razsuva se v celem svetu.

Na tem mestu sem hvalažna, da je to tako. Ker, ko je sprememba tako širokega spektra, pridejo rešitve, ki bodo sprejemljive - bi jih pa v prejšnjih okoliščinah večina zavrnila.
Ko smo mi v naši firmi doživeli klofuto krize leta 2008, smo doživeli marsikaj, ker smo bili v prvem valu, ko v SLO o krizi še ni bilo ne duha ne sluha. In nobenemu ne želim, da doživi tako boleče napade in ponižanja, dajanja v nevrednost, sojenja ter blatenja. Res ne. Da smo danes v istem zosu vsi, nas vsaj približno poriva v bolj strpno komunikacijo. Pa še imamo zelo veliko razpoložljivega potenciala za izboljšanje.
In tu je še en aspekt. Smo tam kjer smo. Ko se bomo vrnili v polno aktivnost, ne bo več sveta, ki smo ga zapustili pred cca 14 dnevi. To ni isto kot, da bi šli na dopust, ko se vse nadaljuje. Večina bo drugače.

V tem času, ko vidimo in doživljamo kako se vse, kar nam je bilo do sedaj znano, dragoceno in ljubo, ustavlja, na nek način sesuva, je bolj modro, da zbiramo svojo energijo ter jo usmerjamo konstruktivno. Participiramo tam in tako, da bodo ukrepi res pokrili vse, in to tako, da lahko dostojno preživimo vsi. In predvsem je ključno, da v tem času gradimo zavedanje, da bo ob ponovni aktivaciji potrebno delovati drugače, polno in spoštljivo do vsakega. Predlagam, da ta čas ter mentalno, emocionalno ter fizično energijo izkoristimo tudi za graditev samega sebe, da bomo ob aktivaciji psihofizično zmogli nekaj mesečne ali nekaj letne napore, ki jih bomo morali in želeli vložiti v vsa prizadevanja za osebno in družbeno kvaliteto bivanja.
Dokler tudi tisti, ki gleda drugače, še vedno uporablja iste pristope k temu, da bi se kaj spremenilo ali razrešilo oz., da bi drugi dojeli ... ne bo premika. Če delujemo iz boja, se oseba na drugi strani ali bori nazaj, se umakne ali pa ignorira. In prizadevanje/boj je v večini primerov boj v prazno oz. zaletavanje z glavo v steno. In to ne glede na to kako močna, dobronamerna in pravilna so ta prizadevanja. Zakaj?
Namen vseh korakov v razvoju človeka je njegovo opolnomočenje. Torej, da deluje iz svojega vedenja (ne samo znanja) in iz svoje ozaveščenosti ter zavedanja. Te vrste premiki se v vsakem človeku zgodijo v njemu lastnih trenutkih - takrat, ko dozori njegova celotna notranja (psihofizična, emocionalna in duhovna) kapaciteta. Včasih so to mikro premiki, ki se dogajajo dan za dnem ali pa trenutek za trenutkom. Za druge pa je potreben čas.


Naloga tistih, ki vedo več ali drugače, ki so bolj ali drugače ozaveščeni, z drugačnim ali višjim zavedanjem je, da ostalim brezpogojno stojijo ob strani. Brez boja, prepričevanja, dokazovanja, sojenja, obsojanja, kritiziranja, nalaganja krivde. In to v vseh fazah posameznikovega razvoja, ker vsak ima svoj individualen proces.
In to ni lahko. Terja spremembo notranje paradigme iz boja v »samo biti«. Še bolj sooča s tem, da nekaj veš, da je dobro, pa drugi to ne sprejme. In sooča s tem, da gledaš zraven kako eni zmorejo, drugi gredo zelo počasi, tretji sploh ne zmorejo.

Posebej je lahko težko kako takrat ne reagirati iz vloge reševalca. Saj dokler delamo iz vloge reševalca, delamo še naprej iz splošnega družbenega vzorca (močno vsidranega v tem SLO okolju), da eden ve/zna več, drugi pa manj. In da prvi vleče drugega ven, naprej. V tem primeru ta drugi, daje svojo lastno notranjo moč v roke prvega. Takrat drugi samo (slepo) sledi in v njem ni prišlo do notranje transformacije ter opolnomočenja, zavedanja kaj pomeni delovati iz svoje notranje moči.
Tu se vrtimo v začaranem krogu, ki od tistih, ki vedo/znajo več/drugače in/ali so bolj ozaveščeni, terja naslednji razvojni korak ... iz vedenja in znanja, iz boja in prepričevanja stopiti v zavedanje in brezpogojno zaupanje ter podporo. To ne pomeni ne delovati. Ne. Ravno obratno. To pomeni intenzivno delovati tako, da vsakemu človeku damo svoje mesto in čas v tej matriki življenja. To pomeni brezpogojno spoštljivo komunicirati. In ko nastane notranji pritisk, da bi drugega prepričeval, se z njim boril, ga vlekel naprej, je to trenutek za upočasnitev in lastno introspekcijo. Ta vodi v razrešitev, ki v naslednjem trenutku omogoča delovanje iz notranje moči tako, da drugega brezpogojno podpre, ga spodbudi, da tudi on deluje iz svoje notranje moči in razrešitev prinese opolnomočenje obeh.

To ni teorija, je praksa, ki je mogoča. In ni popolnega delovanja, je vedno korak po korak, lahko tudi doživljenjsko. Velja pa za nas vse. Tu ni razlik, so samo različne faze procesa v katerem je vsak posameznik v danem trenutku.

Grafični prikaz klasičnega reakcijskega procesa posameznika (zdaj skupnosti) v primeru hude bolezni, krize ali nenadne spremembe življenjske situacije, tudi travme. Skoraj »po šolsko« v soočenju in sprejemanju sprememb stopamo naprej po teh korakih, vsak v svojem ritmu.