Sporočilo bolečine

Sedim z glavobolom in nijansami njegove bolečine. Ta stanja zadnji dve leti vzamem kot trenutke biti s seboj in spoznati kaj je moj delež/učenje, ki je prispeval npr. k razplamtitvi glavobola. Ob kluvanju v glavi v predelu malih možganov (plazilski/zgodovinski možgani) so se mi dopoldan vrtele ČB slike: tanki, tovornjaki, vse na okrog dim po požaru, pogorišče. Ne vem koliko je to moj zgodivinski spomin ... je pa definitivno (tudi) kolektivni. Že ves corona čas imam občutek, da razrešujemo bolečine in travme obeh vojn (na našem območju, drugje po svetu razrešujejo travme svojih). In v tem okolju je med nami kar nekaj ljudi, ki so med Jugo vojno prebegnili na varno v SLO in njim so corona okoliščine in ukrepi tudi pritisnili na vse zgodovinske gumbe. Kar ozaveščam je, da vsak od nas v tej situaciji dela svoje razvojne korake. In vsak razrešuje svoje/ družinske/ zgodovinske travme, bolečine izgub, izločenosti, izobčenosti, doživljanje ukazovanja s strani sistema. Naši predniki so šli skozi to, ne le enkrat, mnogi dvakrat ... še bolj nazaj, zelo velikokrat. Te generacije so skozi vse to gorje poskušale preživeti in po tem so to (večinoma) zaklenile v celice svojih teles. In zato nas danes vse skupaj boli še bolj, prisoten je občutek ujetosti in lahko tudi nemoči, ker smo soočeni tudi z medgeneracijskim prenosom travm.Ampak, vse tole ni prisotno samo od marca letos. ...

Malo podobna štorja se je dogajala 2006-2008-2010 (takšna in drugačna poraba javnih sredstev, rušenje demokratičnega sistema, korupcija), pa je večina ni niti opazila. Tisti, ki so skozi takratno krizo šli dobro skozi, so tiste, ki so imeli težave, celo obsojali, da so nesposobni itd.
Na žalost je v človeški naravi, da dokler nam je udobno, rinemo naprej, najdemo pot prilagoditve in po možnosti še sodimo in obsojamo. Lahko niti ne opazimo kdaj smo se utopili v sistem. Tokrat, s corono, smo ‘ob steno’ pritisnjeni vsi. Tokrat ni več možnosti plašnic in iti naprej. Tokrat gremo skozi, vsi (oz. večina) in vsak ima za oddelat svoj del ... pa če se tega zavedamo ali ne. Oz. vsi bomo ozavestili, ker tole ne bo kar minilo, tole se razrešuje in proces rabi svoj čas. Predvsem pa: corona situacija je samo del celote kjer teče ta zgodovinski proces. Ni dobro, da bi spregledali in prepuščali druge dele. In ni namen, da vsi sodelujemo na vseh “frontah”, vsak dela in razrešitev podpira tam kjer je najmočnejši - tam kjer je njegova stroka, hobi, kapaciteta znanj in izkušenj. Tam je prostor kjer vsak spregovori, postavi mejo, zahteva in razvija drugače/novo, sodeluje. Na nekaterih poljih pa se srečujemo, kot so otroci v šoli, javno življenje, prosto gibanje, varstvo človekovih pravic, dostojno in zadostno redno plačilo ...

Pred leti sem slišala rek: “Nema odmora dok traje obnova.” In zdaj je tako ... fizično, strokovno, ekonomsko oz. finančno, gospodarsko, na področju prava in politike, demokracije, zdravja ... povsod. In to je tek na dolge proge ... zdaj skrb, da res ne zgrmimo v brezno in po tem še postavljanje drugačnega/novega ... ker tako kot smo delali in živeli do zdaj, nas je pripeljalo sem kjer smo. Zato želeti si življenje kot je bilo do marca 2020 je beg v iluzijo in hkrati kopanje jame pogroma (ker smo res na robu zmogljivosti planeta, človeka in tudi sistemov). Ta pot je tudi stopanje v prazno, saj za marsikaj nimamo zemljevida, ne vemo kam gremo, kam bomo prišli ... ampak lahko izberemo naravnanost inovatorjev in z izzivom rešujemo, razrešujemo, raziskujemo ter se korak po korak premikamo naprej. Lahko pa smo ujeti v nemoč, žrtev, vztrajno hočemo staro nazaj, krivimo druge in sodimo vse po čez. Prvo nas bo premaknilo naprej, tudi če bodo ob korenitih spremembah vmes napake. Drugo pa pomeni, da ne zmoremo spustiti, stopiti v tok sprememb, sprejeti, da življenje pomeni spremembe in tudi (korenite) preobrate. To zadnje običajno ne prinese napredka, pač pa se lahko razvije v “kuhanje žabe v kotlu z mrzlo vodo”. Vsak od nas ima svobodno voljo kakšno pot bo/je ubral, definitivno sta pa obe naporni ... tudi še kakšna vmes, ki se bo odprla in razvila.

Tako je to ob zgodovinskih prelomnicah. Eni smo zdaj priča.