Spomladansko enakonočje
Po enem letu lovljenja ravnotežja med takšnimi in drugačnimi ukrepi, prepovedmi, zapovedmi in izbiro načina osebnega bivanja, ozaveščamo, da smo vstopili v proces velikih sprememb.
Onemogočen odziv, prepoved od zunaj, občutek prepovedi svobodnega gibanja, občutek opeharjenosti, izigranosti, spregledanosti se zaleti ob vse prepovedi vgrajene v nas. Ob trku lahko eksplodiramo, norimo, sodimo, obsojamo in krivimo druge. Ali pa se umaknemo, zamrznemo in čakamo v kotu ter upamo, da bo nas čim manj zadelo. Lahko pa prepoznamo/ozavestimo kaj vse prepovedujemo sami sebi, kje spregledamo sebe in ne vidimo ali ne zadovoljimo svojih potreb ... tistih notranjih potreb, ki so bile (in so še vedno) spregledane, zapostavljene zaradi vzorcev s katerimi smo zrastli v družini in družbi. Te smo naprej vpletli ter prepletli v svojo notranjo vedenjsko in doživljajsko matriko. Na tem mestu imamo možnost odločanja kaj in kako bomo s seboj, kako bomo z drugimi v svoji bližini.
Tu je prostor, ki nam je na razpolago in nam omogoča delovanje v smeri sprememb in razvoja ... osebnega in družbega.
Danes je spomladansko enakonočje, sije sonce in pred nami je cel vikend. Zemjevid za organizacijo izleta, ki nam je trenutno na razpolago, je načrt stanovanja ali hiše, parcele, bližje okolice, dežele. In to nas še vedno lahko spravlja na obrate ... Ampak, tu je še en zemljevid, ki je prosto dostopen in je vedno tu ... zemljevid mene samega.
Proces sprememb v katerih smo (se znašli), nam odpira stik s samim seboj. In brez strahu, to ni stopanje v prazno. Tudi znotraj nas je zemljevid, samo nekoliko drugačen kot smo vajeni ... to ni zemljevid, ki ga razume glava, to je zemljevid, ki ga čuti srce.
