Soočenje 3

20 let sem delala na projektih z mednarodnimi ekipami in/ali mednarodnimi (so)financiranji. Vedno znova sem doživljala šok kako se je kakšen slovenski del ekipe sprdal (ne najdem druge primerne besede) nad strategijo ali konceptom programa v okviru katerega je potekal projekt. Vedno znova sem poslušala kako drugi ne vedo in kako Slovenci vemo kaj je za nas dobro. In enkrat vmes se je razmahnilo še priseganje na to, da so drugi vsi pokvarjeni, kradejo in da nas hočejo uničit. To je lahko tudi kratek povzetek objav in komentarjev slovenskih zapisov zadnjih tednov/dni. Na vseh teh projektih sem vedno znova doživela kako so ekipe iz drugih držav z razpoložljivimi sredstvi naredile premike, spremembe vmestile v družbo in posadile seme za trajnosten doprinos. Veliko slovenskih ekip je naredilo minimum, spisalo poročila in po zaključku financiranja od vsebin in obljubljenega zagotavljanja trajnosti ni ostalo (skoraj) nič - ljudje so se premaknili na naslednji projekt in svet se vrti dalje. Veliko ljudi je vložilo silne napore za izvedbo projektov in jim je težko, ker so rezultati ter prizadevanja izpuhteli skozi čas. Hvaležna sem za vsak projekt, aktivnost in izvedbo, ki na polno uporabi razpoložljive kapacitete in resurse, njihovi rezultati pa trajnostno prispevajo v njihovi organizaciji ter družbi kot celoti.

Za nadaljni premik Slovenije, se bomo morali najprej sami soočiti s tem kaj smo in kaj nismo naredili v zadnjih 30-tih letih. In to nam ne bo všeč. Kolikokrat smo imeli roko podpore in smo jo zavrnili. Koliko denarja smo imeli, dobili in kaj smo z njim naredili. Koliko slovenskih zakonov in stretegij smo spisali in potem izvedbo speljali mimo, ali pa je obstala in je razglašena za črke na papirju v omari za zastaranje. Kako druge (tujce ali soseda) sodimo in obdolžimo, pa že desetletja to delamo sami. Ja, en del družbe zlorablja in je speljal denar v svoje kanale. In da ne bo dvoma, to se na žalost dogaja v vsaki družbi. Hkrati pa ne vidimo tistega dela družbe (doma in mednarodno), ki pa dan za dnem dobre in pozitivne vrednote, koncepte, strategije, izvedbene načrte izvaja, živi, razvija in vedno znova dokazuje, da so tu, da se da in da ima smisel.

Kar smo Slovenci kot narod zelo "dobro" ponotranjili in v zadnjih 10-tih letih delamo dan na dan, je kazanje s prstom na drugega. To delamo znotraj družin, prijateljskih družb, delovnih ekip, do delodajalcev, inštitucij in predvsem do vsega kar je v/iz EU in mednarodno. In s tem smo odprli, podprli in držali prostor, da se je razmahnil tisti del družbe, ki je to zlorabil.
Čas je, da pogledamo v ogledalo in se soočimo kako v svoji najglobji bolečini pravzaprav s tem vedno znova sami sebi rinemo nož v razvneto rano občutka majhnosti, odrinjenosti, zvrženosti, izdanosti, izločenosti, osamljenosti, prepuščenosti sebi. Največji problem je v tem, da namesto, da bi se ta ranjenost v 30-letni samostojni Sloveniji zdravila, se je ta rana še bolj razvnela. In zdaj bo izziv še večji oz. je največji v vsej zgodovini naroda ... zato, ker je tu pred nami odprta vneta rana, mi pa smo samostojni in odgovorni zase.

Kot posameznik živi v družbi, tako Slovenci živimo v mednarodni skupnosti. Individuum je vmeščen v kolektivno. Zato so tako ključni medsebojni odnosi, sodelovanje, pogovarjanje, usklajevanje, razreševanje, sprejemanje. Tako silno smo si želeli svojo državo, da zdaj nočemo in ne znamo biti vključeni/vmeščeni v mednarodno skupnost. Ker smo jo označili za sprideno. Tako kot je bil spriden gospodar, je bil spriden avstro-ogerski car, pa Beograd in zdaj Bruselj in OZN ter WHO, pa neoliberalizem in delodajalec ter šef. Predolgo trdimo, da so sprideni vsi drugi, da ne vidimo koliko smo se spridili sami sebi.

To je  razbolela zgodovinska in medgeneracijsko prenešena rana, krvaveča in še s svežimi (samo)vbodi. To je soočenje samosabotaže - na osebnem, družinskem, nacionalnem in kolektivnem nivoju. Naše najglobje trenutno stanje je v polnosti razvneta nacionalna travma. Vsak od nas vsaj z eno nogo, če ne z obema, stoji v njej. V bolečini. V zanikanju drugega/sistema/institucij, ko hkrati vemo in ne verjamemo, da dela in želi dobro. Smo v začaranjem krogu, da nam vsi drugi želijo samo slabo, nam odvzemajo ali ne dajo. To je soočenje, da vsak od nas na ta način pravzaprav prostovoljno daje svojo moč v roke drugega - in to tja kje si to sploh ne želi. Tudi to je naše kolektivno izhodišče postavljanja nadaljnse/nove/naslednje Slovenije.

Ko sem se sama soočila kje sodelujem v opisanem krogu, vedenju, funkcioniranju, doživljanju, kazanju s prstom ter sojenju, sem se najprej umaknila. Umaknila sem se, ko sem dojela, da posredno hranim to polje, da živi, funkcionira in se na polno razplamteva. V tem umiku sem spoznala, da sem v vseh letih dela s seboj, graditve pozitivnega in silnih prizadevanj v dobro človeka in družbe, zanikala, da sem v kakšnem segmentu del tega. Zanikala, ker so me tako naučili, da to tako je in se tako dela. Da se stisne zobe, oddela in to je to. Popoldan pa prostovoljno delaš v dobro družbe. Ali pa zato, ker je ta pot meni zagotavljala delo, plačo, socialno angažiranost, prizadevanja in borbo za dobro človeka, družbe ter narave.
To soočenje mi je odneslo noge in grozen je občutek, ko vidiš samega sebe in celotno družbo kako se (že stoletja) vrtimo v začaranem krogu. In zato sem nekaj časa samo bila/bivala. Bivala v razbolelem vnetem telesu, ker so se v vidno polje postavila vsa notranja vnetja, ki sem jih prej obvladovala. Bila sem z vsemi čustvi, ki so začela butati na dan, ker sem jih v preteklosti spakirala v celice in sem jih potem s tehnikami vadbe in dela na sebi obvladovala. Večkrat sem se spraševala do kje bo telo zmoglo, do kje zmorem jaz. Odgovor sem dobila v spoznanju, da umik ni rešitev. Če ostanem v umiku, kako bom živela čez 30 let? Če izločam "alergene", vsak teden nekaj, kaj bom jedla pri 80-tih letih?
Takrat sem v vsej globini in razsežnosti dojela kaj pomeni zdravljenje, zdraviti vzrok, negovati, graditi, ustvarjati, kreirati, stati v svoji zdravi notranji moči ... ne pa biti bitke, zanikati, soditi, kriviti sebe in drugega, dajati svojo moč v roke drugega ... In čez čas sem ozavestila, da brezpogojno zaupam, da je v vsakem človeku in živem bitju, v vsakem konceptu, strategiji, misli in dejanju element dobrega. Na meni je kaj s tem naredim, ker se sama vedno znova odločam kje in kako sodelujem, kaj izbiram, kaj jaz naredim iz tistega dobrega ali slabega, ki sta mi na razpolago. In da sprejmem, da se (vsak dan) srečujem s tistim drugim delom, v katerem nočem sodelovati. Da sprejmem, da v danem trenutku izberem in da se lahko v prihodnosti izkaže, da skupaj ne zmoremo preobrazbe in da gredo zadeve v smer kamor ne želim (več) iti. In takrat imam vedno znova možnost, da izstopim - s svojo voljo, iz svoje notranje moči in z odgovornostjo do sebe in drugih.

Kmalu bo eno leto, ko smo bili kolektivno postavljeni v umik - v svojo družinsko celico. Še vedno lahko trdimo, da prisilno in vsak dan v sebi bijemo boj s sistemom, ki teden za tednom podaljšuje/zaostruje ukrepe in nas spravlja v obup v občutku omejenosti ter kratenja svobode.  Lahko smo v (prvem, drugem, ...) umiku v sebi razpadli na prafaktorje, zgubili delo ali lovimo zadnje moči za funkcioniranje firme. Lahko smo našli čas za počitek, negovanje in zdravljenje, poglobljen stik z najožjimi družinskimi člani in s samim seboj, stik z naravo, za gibanje, za pospravljanje nakupičenega in oddajo nakupičenih predmetov, za notranja razmišljanja kaj in kako bi želeli živeti v prihodnosti, za izbiro drugačnega. Lahko smo zbrali pogum in voljo za odhod iz razmajanih razmerij, za zamenjavo službe ...
Trenutno ne vemo kdaj, kako in "pod kakšnimi pogoji" se bo končal ta umik "na ukaz". Kakšna je/bo družba v katero bomo stopili takrat? Kaj želimo drugače? Kako lahko že danes prispevamo, da bo res drugače? Koliko naporov in kakšnega dela smo pripravljeni vložiti v to, da bo drugače (in ne samo kazati na tiste/tisto kar nam ni prav, nam ni všeč, kjer nočemo več sodelovati)?

Zato, da bo drugače, bomo šli skozi proces. Pot si izberemo sami. Lahko pripravimo kompost in zemljo, naredimo gredice in zaščito pred zajedalci, posadimo seme, ga gnojimo, zalivamo in negujemo, ščitimo pred pripeko, sušo in neurji, da bodo obrodili sadovi, ki jih bomo kot sadeže obrali in snedli. Lahko pa gremo po dosedanji poti in se pritožujemo, da nam sistemi, institucije in multinacionalke vsiljujejo genetsko moodificirano hrano, kupujemo najcenejšo sadje in zelenjavo in vpijemo, da rabimo subvencijo zaradi suše in toče. Na koncu pa obupujemo nad čakalnimi vrstami, ko se naše telo razboli in čakamo na tableto, diagnozo ali operacijo.

Res smo kreatorji svojega življenja. Pa ne samo tako, da si zaželimo ter vizualiziramo kako bi živeli v dobrem in v obilju. Kreatorji smo v vsakem trenutku dneva, ko delamo izbire delovanja, sodelovanja, kreiranja. Vedno znova imamo možnost izbrati in delovati drugače. Vsaka izbira in vsako delovanje oblikujeta naš naslednji trenutek - osebno in kolektivno. Najbolje je to vaditi na manjših in/ali manj pomembnih zadevah, situacijah, odnosih, aktivnostih. Tako lahko mirno spremljamo delovanje/učinkovanje, gradimo zaupanje, pogum, spoznavamo posledice, delamo majhne korake ter prispevamo k spremembam v svojem ožjem okolju. In gradimo notranjo kapaciteto do takrat, ko pride naslednja situacija, da zmoremo in brezpogojno ravnamo drugače, ko se lahko zaradi tega tudi v celoti spremeni naše življenje. In da takrat zmoremo skozi vse lažje in težje življenjske spremembe, prilagoditve ter odločitve, ker vemo, da s tem osebno živimo vsakdanje življenje po svoji izbiri ter prispevamo v kvalitetnejše ter odgovornejše kolektivno življenje tukaj in zdaj ter v prihodnosti.
Je pa tu in zdaj glavno dejstvo: smo že sredi zelo zelo kompleksne zgodivinske situacije v kateri je dobro, da se na polno angažiramo vsi. Pa ne (več) z vrtenjem pedala začaranega kroga, pač pa s postavljanjem nove/drugačne družbe v kateri želimo živeti.

Ciklus zapisov na temo soočenj z vzorci in načini osebnega ter kolektivnega delovanja: Soočenje 1, Soočenje 2, Soočenje 3, Soočenje 4

Foto: Kintsugi - japonska tehnika popravila poškodovane keramike, ko razbite/poškodovane dele ponovno sestavijo s pomočjo zlatega lepila. Tako je tisto, kar se poškoduje/razpade in je sestavljeno ter pravilno zdravljeno ter zaceljeno, močnejše, trdno, stabilno, ozaveščeno, z več znanja in izkušenj. Vir fotografije.