Soočenje 1
Običajno se izogibam aktivnemu vključevanju ter komentiranju na aktualna družbeno politična dogajanja. Za to imam več razlogov, med drugim tudi pretekle izkušnje, ki so pustile travmatične in boleče sledi v meni in mojem/našem življenju. In ker vem, da se iz ranjenosti ni modro vključevati v to polje, sem (javno) molčala.
Jesen pa mi prinaša jasen notranji nagib, da začnem na glas izražati tudi razmišljanja vezana na aktualna družbeno politična dogajanja tako, da prepletem sociološki in terapevtski pogled na naše vsakdanje življenje. Ta zapis je ta korak, po tem, ko sem v Mladini prebrala uvodnik Grege Repovža*. Želela sem prebrati tudi omenjeni članek Monike Weiss, pa je zaklenjen. Zato kaj več podatkov nimam. Ampak, po 20 letnem delu z institucijami javne in lokalne uprave, pisanja in oddajanja množice projektnih prijav, dela na projektih financiranih iz EU sredstev, Repovžev zapis razumem globje in v širšem spektru kot mogoče bralec, ki je zunanji opazovalec. Tudi zato je nastal ta zapis.
Kot izhaja iz zapisa v članku, je Evropska komisija (EK) v začetku oktobra Sloveniji zavrnila osnutek nacionalnega načrta za okrevanje oz. načrt črpanja skoraj polovice od 10,5 milijarde evrov (od tega 2,1 milijarde evrov nepovratnih sredstev). To so tista sredstva, ki so nam namenjena, da se premaknemo ven iz situacije v kateri smo. Res je, da se globine gospodarske in ekonomske situacije (še) ne zavedamo v celoti ... zato je lahko videti, da je to nepomemben odziv EK. Verjamem, da se najdejo tudi takšni, ki kričijo, da EK komplicira, da itak kaj delamo v EU. In vem, da obstajo tudi takšni, ki vsak dan v službi delajo na EU programih in v institucijah, ki so povezane s temi programi, ki komentirajo, da to se dogaja vsako finančno perspektivo.
Tu je prvi aspekt, ki ga želim izpostaviti. EK se s Slovenijo o učinkoviti, vsebinsko primerni in trajnostni porabi EU sredstev "pregovarja" že nekaj finančnih perspektiv. Programi, ki so bili oddani, so bili (in očitno je tudi tokratni) slabo konceptualno, strateško ter vsebinsko pripravljeni in zato zavrnjeni. Kar je še huje, izhodišča, ki so bila za (nekatere) sektorje pripravljena dobro, so bila na poti usklajevanja po institucionalnih ter političnih nivojih države spremenjena v vedno bolj abstrakne besede in večjo puhlico. V vseh prejšnjih EU finančnih perspektivah so zato usklajevanja z EK, v več krogih, tekla nadaljne mesece, tudi leta. O tem se je pisalo in diskutiralo tudi v medijih. Po ministrstvih in drugih institucijah so ure in ure presedeli na to temo ... ampak vse skupaj je šlo mimo večine. Tisti, ki v naslednjem koraku konceptualizirajo, pišejo projekte, oddajajo prijave in izvajajo odobrene projekte, vedno znova stiskajo zobe, ko čas teče in teče in teče. In po tem, ko se je štorja ponovila že tolikokrat, je najpogostejši komentar, ki ga slišim: "To v tej državi tako je."
Dolgo sem temu prikimavala, ker me je dušilo od bremena vloženega dela v pripravo konceptov in vsebin projektov, količin napisane dokumentacije, lovljenja rokov in usklajevanja konzorcijskih partnerjev. Po tem pa me je en dan prestrelilo, da s tem, ko prikimam, da "to tako v tej državi je", stojim v vlogi žrtve, sem v obupu in se vdajam "usodi". Zavedla sem se, da s tem sodelujem v tej štorji, ki jo pišejo in izvajajo na določenih ravneh, saj tako dajem v njihove roke svojo notranjo moč. To spoznanje je v meni zorelo nekaj let. Najprej sem bila občasno v stiski ob oddajanju poročil ali pa ob pripravi prijave projekta. Ker ja, če ni pravilno spisano, pripravljeno, dokumentirano, ni sofinanciranja. Dve leti kasneje sem dojela, da vsakokrat, ko pride ta čas pisanja in oddaje projektnih predlogov za sofinaciranja ali pa poročanja o delu na projektih, imam hude glavobole, slabosti, temperaturo. Šele terapevtska usposabljanja in znanja o procesiranju čustev ter vzpostavitev stika z lastnim telesom so pripomogla, da sem se v celoti zavedla kje sem, kaj doživljam ter občutim. To moje sodelovanje v "tako se to v tej državi dela" je v meni ustvarjalo vedno večjo stisko. In moje telo se je vedno bolj, tudi fizično, odzivalo. Ko sem enkrat med sestankom morala na WC, da sem bruhala, sem dojela, da me to intenzivno doživljanje razkoraka med navodili "tako se to dela" in mojim notranjim strokovnim, moralno etičnim ter družbeno odgovornim kompasom, tako sesuva, da v tem ne morem in ne smem več sodelovati. Ker, če bi nadaljevala, bi hudo zbolela. Zavestno sem postopoma izstopila iz tega vlaka in se sočasno odločila, da je čas, da aktiviram drugi del svojih znanj, veščin in sposobnosti ter ljudem in družbi prispevam skozi terapevtski vidik.
To lastno soočenje sem se odločila podeliti, ker je trenutna situacija v inštitucijah, organizacijah, podjetjih, celotni slovenski družbi in tudi na svetovnem nivoju tako zaostrena, da nas vse rine v soočenja kaj in kako delamo, v čem sodelujemo ter prispevamo, kako se odločamo, kje sprejemamo kompromise, za kaj plačujemo davke in kaj vse zato, da imamo plačo, ker rabimo denar za živet. In s tem se še globje zapletamo v zanko ter svojo notranjo moč dajemo v roke drugemu ... delodajalcu, šefu, inštitucijam, politkom, ... Popade me groza, ko se novinar postavi na stališče "da ne moremo nič narediti", saj s tem poglablja ujetost, ki jo Slovenci kolektivno nosimo že od časov hlapčevstva. Mislimo, da se upiramo, pa se ne ... iz zgodovinske perspektive kolektivne in nacionalne travme: hlapci podrejeni gospodarju, danes - nekaj generacij kasneje - državljani pod Triglavom na nezavedni ravni čakamo druge, ker "nekaj bodo morali narediti".
Odločitev EK, da zavrne osnutek nacionalnega načrta za okrevanje Slovenije iz tokratne "krize" je za nas olajševalna okoliščina. Tudi zato kar je novinar izpostavil v članku. In tudi zato, ker smo državljani in vsi strokovnjaki v vseh institucijah (ponovno) dobili nastavljeno ogledalo kako smo desetletja (do)puščali takšna in drugačna ravnanja, sodelovali v procesih oz. ignorirali širši vidik ter udobno živeli svoja vsakdanja življenja. In zdaj? Konec je udobja: virus na vratih, občutek omejenosti in ogroženosti, omejitev gibanja, zapovedano delo od doma, biti na čakanju, dobiti odpoved, mobing, šolanje otrok na daljavo ... kreganja in razdori doma, ločitve, psiho-fizično družinsko nasilje ... Tokratna zavrnitev EK je "šus v glavo" in upam, da kot preblisk zavedanja zadene vse državljane. Živeti in bivati v demokraciji ne pomeni, da ti vse pripada. Pa, ko nimaš, da drugega napadaš, ker ti je nekaj vzel. Demokracija je participatorna, torej se v njej sodeluje in deluje. In tu nastane naš konflikt ... dokler nam odgovarja, dopuščamo in uživamo lastne dobrobiti. Danes pa smo pred soočenjem: zamudili smo čas, ko je sistem še nekako deloval. Zdaj nas čaka težja pot, ko smo priča enostranskim posegom v sistem ter njegovo stabilnost, ko se deli sistema razpadajo, gospodarstvo dan na dan klone in nimamo pojma kam gremo, kaj nas čaka, kaj bo. Še manj nam je jasno kako se premakniti iz tega kaosa.
Čaka nas temeljit osebni premik in kolektivna aktivna družbeno odgovorna vključitev v proces sprememb .. vsak na svojem področju, v svoji stroki, v svoji družini, delovnem okolju in tudi izven obstoječih okvirjev. Rešitve ne moremo dobiti po isti poti kot se je "zakuhal" problem. Kako? Nimam rešitve ali recepta. Vem pa, da se moramo kolektivno aktivirati takoj, zdaj oz. še bolj in predvsem drugače. Najprej tako, da izberemo ter se zavežemo, da se bomo postavili v svojo zdravo in polno notranjo moč ter da bomo ravnali družbeno, trajnostno odgovorno. Da se nehamo pritoževati kaj so nam naredili in čakati, da nas rešijo drugi.
Predvsem pa ... vsak korak šteje ... in v teh novih/norih, nepredvidljivih okoliščinah trenutnega vsakdanjega življenja so/bodo poti in rešitve tam kjer jih zdaj (še) ne vidimo. Tu je tudi naš kolektivni izziv ... iz hlapčevske perspektive se moramo vsak sam in kolektivno povzpeti na Triglav, globoko zadihati širino razgleda, ki nam ga dajeta višina, odprt pogled od zgoraj ter v vse smeri. Nato iz te perspektive, izkušnje, čutenja in z veliko mero poguma ter spoštovanja (do sočloveka, narave ter vseh živih bitij) začeti/nadaljevati delovati, se združevati, sodelovati, ravnati ter živeti tako, da vzpostavimo družbo in okolje v katerem bomo v polnem spoštovanju človečnosti živeli vsi prebivalci te države.
* https://www.mladina.si/201970/kraja-prihodnosti/?utm_source=ref&utm_medium=web&utm_campaign=facebook&fbclid=IwAR1FfrNn3vTTKhlbEYHpcMV_jjPTTdvZlyArBzCxeA6tmFw1260FYeByOr0"
Ciklus zapisov na temo soočenj z vzorci in načini osebnega ter kolektivnega delovanja: Soočenje 1, Soočenje 2, Soočenje 3, Soočenje 4