Sodelovanje v družbenih spremembah

Ta slika kako na Japonskem izkopljejo, zaščitijo in presadijo starejše veliko drevo, me je danes spodbudila, da razmišljam o tem kako nam FB in razne akcije omogočajo širiti dobre ideje in prakse v smislu “vse se da, če se hoče”, z občutkom, da prispevamo pri ozaveščanju in premikih v družbi.  Žal je to lažen občutek, da prispevamo, to je bypass, vse dokler se sami ne aktiviramo in naredimo/prispevamo nekaj konkretnega.

Zato je moje načelo, da je ključno, da si vsak vzame svoje polje specializacije in na njem vztraja leta in desetletja ter tako korak po korak prispeva k spreminjaju našega vedenja, vzorcev, izbir, delovanja, razmišljanja, razvoja in sodelovanja.

Delati spremembo paradigme na družbenem nivoju je trnova pot, ki marsikoga (ali kar večino) vmes pripelje do izgorelosti (ali celo izgube življenja). To je življenje aktivista, tudi če to delamo v stroki. In če to počnemo celo na več frontah, na dolgi rok ni šans, da dosežemo premik na kateri od njih, ker nam zmanjka notranje moči za vse te procese, razvoj in preseganje ovir. Hkrati je tudi telo tisto, ki v enem trenutku ne zmore (več).

Proces spreminjanja paradigem traja po 20, 30, 50, 100 let. Vztrajati v tem je kompleksno, naporno, tudi medgeneracijsko in ključno je, da se zavedamo kako je znotraj vsega tega delovanja najbolj pomembno ves čas skrbeti zase: za svojo fizično, mentalno, emocionalno, socialno in duhovno krepitev, kondicijo, okrevanje in regeneracijo ob padcih, šokih, travmah ter v kompleksnih dolgotrajnih situacijah.

Danes vse to zelo dobro vem iz osebne izkušnje.
Pred leti sta se dve polji mojega delovanja spremenili v dve fronti in tem sta se pridružili še dve dodatni fronti (dobesedno, v simbolnem smislu enega tipa vojnega stanja). Ampak, to lahko tako jasno ubesedim danes, 15 let kasneje.
Takrat pa sem bila kot žaba, ki se začne kuhati v mrzli vodi in ne dojame kdaj je voda zavrela, zato se počasi skuha, ko na vseh teh frontah oz. bojnih poljih rešuje svoje življenje in življenja drugih. Znotraj tega procesa nisem zaznala, da vsa moja prizadevanja in samopodpora sebe, niso (več) dovolj. Utopljala sem se, k sreči se nisem utopila oz. skuhala, ker sicer ne bi preživela.
Zato zdaj že nekaj let delam rehabilitacijo, okrevanje, regeneracijo in hkrati prepoznavam kako me vsak večji napor, stres ali šok vrne skoraj v izhodiščno stanje izgorelosti. Vendar ni vedno isto, pravzaprav je vedno drugače, ker vmes po poti ozaveščam kje vse so na različnih ravneh še izgoreli aspekti mene in mojega telesa, ki so za nasloviti, sprocesirati, zdraviti, krepiti, razviti in ojačati.

Iz današnje perspektive mi je bolj jasno kako je pomembno, da bi bili vzgojeni v to, da je vsak proces delovanja pravzaprav celotna zgodba, shema, ki terja svoj čas in prostor. Naučeni pa smo, da je največja kvaliteta človeka, ko se odzove takoj in zadevo reši v trenutku. Ne zavedamo pa se, da se najpogosteje nivo reševanja takrat preseli v naročje nekoga drugega ... ki rešitev za to ima ali pa je (še) nima.

Če ostanemo pri presajanju odraslih dreves, kot primeru kompleksnosti reševanja družbenih situacij ... kako jaz vidim pot po kateri se da to res speljati:
Najprej bi se moral kdo od gozdarjev ali vrtnarjev specializirati za to, kar pomeni usposobiti se kako pripraviti izkop da se ne poškoduje koreninski sistem tega drevesa in sosednjih dreves, kako se zaščiti rastline, kako se izpelje izkop, premik, kaj pomeni priprava nove lokacije, posaditev in po tem vsaj dvoletno spremljanje in podpora drevesa na novi lokaciji, da se vkorenini, aklimatizira in tam zaživi. Kakšna podpora je potrebna za ostala drevesa na prvi lokaciji zato, ker je bil izveden poseg v njihov koreninski sistem.
In po tem potrebujemo usposobljene "mojstre", ki na terenu vse to sočutno, s spoštovanjem do dreves in z odgovornostjo tudi izvedejo. Nič ne pomaga, če si to želimo, če je vse splanirano, pa en izvedbeni delavec ob izkopu ne ve kaj počne in z eno potezo resno poškoduje koreninski sistem drevesa, da se na novi lokacije ne more vkoreninit. Ali pa zaradi tega odmre nekaj dreves na prvi lokaciji.
Ob tem je pomembna diskusija o ustrezni opremi za takšne posege. Je sploh dosegljiva, jo je treba razviti, prilagoditi, koliko časa traja njena proizvodnja, koliko stane? In ali infrastruktura zdrži, da npr. čez most peljemo nekaj ton težko drevo. Ja, lahko bi po drugi poti, ampak tam je pa železniški nadvoz ...
Šele ko imamo vso to znanje, veščine, kompetence (in verjamem, da je še veliko več tega, samo za primer tega drevesa), po tem se lahko začnejo takšne akcije in večje presaditve ... na domačih dvoriščih in na javnih površinah.

Tega ne pišem zato, da bi dokazovala kako težko je presaditi starejše drevo. To pišem zato, da na s tem primerom izpostavim koliko izzivov, težav in neprijetnosti se na takšni poti aktivizma dogaja in zgodi. Za njihovo reševanje, razvoj in spremembe si je treba vzeti čas, kar je pa tisto, kar nas vse najbolj muči ... da smo se kolektivno pripeljali tako daleč, da se nam in planetu Zemlja čas izteka.

Foto na naslovnici: Sonja Buhvald