Ali lahko ob rekreativni vadbi pretiravamo?

Kje je meja rekreativne vadbe, ko postane pretirana, samodestruktivna in kompenzacija za notranjo stisko za katero je nerazrešna travma?

Marjan Ogorevc je, ob zmagi slovenskih kolesarjev na Tour de France, razmišljal o mejah rekreativne vadbe in zakaj sploh vadimo. Vadbo rekreativca je osvetlil iz terapevtske perspektive in z vso njegovo kapaciteto izkušenj podpore vrhunskim športnikom, saj je bil tudi v njihovih ekipah. Kolesarjenje je samo primer, ugotovitve veljajo za vse vrste (pretirane) vadbe, ne glede na vrsto športa. Moje mnjenje je, da Slovencih to velja tudi za delo, ki smo ga tako spretno postavili na pediestral življenjskega smisla, da vsak trenutek postanka, mirovanja ali počitka takoj razglasimo za lenobo. Tudi to je samodestrukcija, ki jo poganjajo nezavedni vzorci ali pa travme.

Marjan Ogorevc: “ Šport večina samoumevno povezuje z zdravjem. Zdravo pa je tisto, kot vemo, kar je zmerno; pustimo tokrat profesionalizem; zmernost v hrani in pijači, pri rekreaciji, pri užitkih, ki si jih privoščimo vsake toliko, ne da bi nas zasvojili v taki meri, da bi nam krojili vsakdan. Tudi »zdravega« je lahko kaj hitro preveč. Izzivanje meja zmogljivosti človekovega telesa v vrhunskem športu je za doseganje vedno višjih rezultatov ne samo sprejemljivo, ampak brez tega vrhunskih rezultatov preprosto ni. Brez tega ne bi v teh dneh uživali v uspehih naših kolesarjev. Pri rekreativnih športnikih pa je takšno početje lahko škodljivo in kot takšno nesmiselno. Kot bioterapevt se vedno vprašam, kje je vzrok zanj. Jasno je, da se nekateri preprosto dokazujejo sebi in drugim, za nekatere je to pobeg iz družine zaradi neznosnih razmer, za tretje zasvojenost. Vse zasvojenosti imajo skupni imenovalec: kompulzivno ravnanje, ki temelji na nezmožnosti soočenja z določenimi travmami. Možgani pa so vedno nagrajeni, ko zadovoljimo svoje potrebe po tistemu s čimer smo zasvojeni. Možgane, ki delujejo na podzavestnih programih, ki so postali navade, ne zanima ali je to zdravo za nas, ampak samo užitek, ki ga začutimo.Prijateljevo pretirano ukvarjanje s športom smo torej označili za mazohizem. Mazohist se trpinči, v našem primeru s športom, ki je pasivni ekvivalent za osebo, ki sodeluje pri seksualnem mazohizmu, če izhajamo iz klasične terminologije sadomazohizma: športnik je torej v tem primeru pasivni sadist. Za tako ravnanje iščemo vzroke v psihi, ti pa so običajno globlji in je zato do njih težko prodreti. Največkrat so, tako vidim sam, v človeku kot neke vrste program, ki je v latentnem stanju, dokler ga nekaj ne aktivira. Stimulans za aktivacijo je po navadi vedenje staršev ali nekaj v okolju, še posebej pri vzornikih. Izhajam iz domene, da program prinesemo iz prejšnjih življenj in je posledica obsojanja nekoga ali občutka krivde zaradi nečesa. Na podlagi tega oseba razvije samodestrukcijo - podzavestno ali/in zavestno agresijo. Največkrat razvijemo agresijo, ker nečesa ali nekoga (tudi sebe) ne sprejemamo; ker določenih stvari ne želimo takšnih, kakršne so; ker ne odobravamo dejanj, kakor so se zgodila; v svoji bližini ne sprejemamo oseb, ki niso po našem okusu. Agresijo v sebi razvijemo tudi, kadar smo jezni, užaljeni, prizadeti, ljubosumni v določenem odnosu.  In vendar, kadar nečesa ne odobravamo in to tudi jasno izrazimo navzven, to še ne pomeni, da smo razvili agresijo. Agresija je čustvo z močno negativno energijo, ki tli v nas in prežame vso našo bit.V našem primeru je prijatelj zaradi samodestruktivnega programa to agresijo usmeril v sebe samega. Izraža jo v dejanjih in odnosih, ko se postavlja v pozicijo žrtve. Značilno za samodestruktivne je, da se pogosto znajdejo v situaciji, ko se čutijo prizadete, saj jo sami prikličejo. Enako privlači enako. Nekateri razvijejo avtoimunske bolezni, drugi se vedno znova poškodujejo, ali če dam primer z nekoliko ironije, postavijo se v tisto vrsto na primer na banki, v kateri bodo čakali najdlje. Sem spada še pretirano ukvarjanje s športom. To sčasoma načne človekovo esenco, namesto anabolne graditvene faze pri obnovi organizma prihaja do katabolne razgraditvene: telo na snovni in energijski ravni žre samega sebe. To odvisniku na daljši rok zagotavlja dovolj destrukcije za počasno izčrpavanje. V starosti bo ravno zaradi športa v slabšem zdravstvenem stanju od svojih vrstnikov.Nikogar ne želim odvrniti od športa, prav nasprotno ga priporočam, da je le mera prava. Zatorej se je dobro vprašati, kakšen je naš cilj, in ob tem raziskati tudi nezavedne vzgibe. Kadar nekdo ugotovi, da je športni mazohist, je to že dober razlog, da v primeru ko ne zmore sam razrešiti vzroke za to, poišče strokovno pomoč.”

Povezava do člankov Marjana Ogorevca: Korist od kolesarjenja in Ali so športniki mazohisti?.