Razreševanja med kraniosakralno obravnavo

April je tudi mesec ozaveščanje o doprinosu kraniosakralne terapije.  

Tako ob tem, da je letošnja prva tretjina leta marsikomu zelo kompleksna in naporna, podelim zgodbo deklice iz prve šolske triade, ker je tudi tej punčki in celi družini v tem obdobju težko. Za zaščito družine in deklice so podatki v zapisu posplošeni in brez detailov.

Mama je prosila za kraniosakralno obravnavo za deklico, ker je nemirna, težko se fokusira, doma je borbena, intenzivno izraža jezo, ko ni tako kot si je zamislila, hkrati je prestrašena in se ne vključuje v skupino. Družina te deklice se je pred enim letom preselila in punčka je zamenjala šolo. Le nekaj dni pred tem je imela mama deklice zelo neprijetno službeno situacijo zaradi katere se je odločala, če bi dala odpoved.
Pri obravnavi otrok je ključno, da zajamemo celotno sliko družinske situacije. Pri majhnih otrocih pa je še posebej pomembno kako je mama. Zato je uvodni pogovor za mame pogosto zelo naporen, ker želijo podporo za otroka, spregledajo pa sebe, svoje stiske in izčrpanost, velikokrat tudi zato, ker stiskajo zobe in vlagajo silne napore, da zmorejo skozi situacije vsakdanjega življenja. Že samo pogovor o tem velikokrat aktivira dodatne občutke krivde, kar je ravno obratno od tega kar želim dosečti.
Zato je uvodni pogovor, ki sva ga imeli sami z mamo, trajal več kot eno uro in glavnina podpore je bila na mami. Zanjo ta zadnja kompleksna službena situacija ni bila prva takšna, zato se je spraševala kaj se ji dogaja in zakaj se nekatere okoliščine ponavljajo. Ob koncu tega pogovora sva se dogovorili, da ko se srečamo, še dorečeva ali bomo za podporo, posebej zanjo, uporabili tudi Avstralske cvetne esence.

Ko sta prišli obe, je bilo deklico sram in stiskala se je k mami. Ko se otrok vleže na terpevtsko mizo, imam vedno občutek, da je dodatno izpostavljen ležeč na tisti veliki mizi in v novem prostoru. Zato vedno prosim mamo, da se prisede in da je v stiku/dotiku z otrokom, kot podpora njegovemu občutku varnosti. Ta deklica se je obračala k mami, meni je obrnila hrbet, da je skrivala obraz. Stika, dotika in povezave ob stiku s kraniosakralnim sistem pa se ni branila. Otroci znajo sicer zelo jasno izraziti mejo do kje zmorejo nesti stik ter delo s kraniosakralnim sistemom in to je za spoštovati. Drugo je, ko jim je dolg čas in se vrtijo po mizi. Takrat sem bolj vztrajna. Ta deklica se je med obravnavo počasi vlegla na hrbet in se ni več skrivala obrnjena k mami. Je pa ves čas govorila ... to je tisto govorjenje, ko ves čas govorimo in govorimo iz zadrege ali sramu. Mama jo je spremljala in jo vodila v pogovoru, vse dokler se teme niso začele vedno bolj preobračati, in mama se je na glas spraševala od kje njej ta črni humor. Iz moje terapevtske perspektive ni šlo za črni humor, deklica je govorila o smrti. Opisovala je kako bi bilo, če bi umrla ona in kaj bi naredila, če bi umrla mama.
To je tema s katero imamo odrasli nemalo težav, otroci pa se poskušajo s smrtjo soočiti in v svoji domišljiji delajo scenarije, ker tipajo v prazno, ko odrasli pri tem ne sodelujemo. Tudi mama deklice je lezla v zadrego, čutila sem jo, da se sprašuje kaj si bom mislila, da se dogaja z njenim otrokom. Ko punčka ni spustila teme, čeprav jo je mama nagovarjala, da naj malo omili domišljijo, sem na glas postavila vprašanje, če je kdo v družini pred kratkim umrl ali pa če je deklica imela s kom stik, ki je izgubil sorodnika. Mama je povedala, da ravno v teh dneh, ko smo se srečale, se ena od sorodnic iz razširjene družine bori z boleznijo in da je izid zelo vprašljiv. Zame je to bilo dovolj jasno pojasnilo, da se je skozi kraniosakralno obravnavo aktiviralo procesiranje stiske deklice, ker je slišala in čutila starša v njuni zaskrbljenosti za sorodnico. Ko smo končale, se je vsedla na tla in barvala pobarvanko, tema se je zanjo zaprla.
V razburjenju pa je ostala mama in še nekaj časa sva se pogovarjali o skupnem energijskem prostoru v katerem bivamo, kako otroci prav skozi ta skupni prostor jasno čutijo kaj se dogaja staršem in deklica je ta dan samo na glas (in v skladu s svojo mlado domišljijo) opisovala dileme njenih staršev in širše družine: kaj se zgodi, če sorodnica ne bo ozdravela ali bi celo umrla.
Ob koncu srečanja sem zato za mamo in deklico pripravila kombinaciji Avstralskih cvetnih esenc.

Po dveh tednih je mama sporočila, da se je po kraniosakralni obravnavi in že v prvem tednu jemanja esenc, dekličino odzivanje bistveno spremenilo. Cel teden ni imela niti enega izpada jeze, veliko več se je dalo z njo zmeniti tudi, ko je bila utrujena. Manj jo je bilo sram, tudi lažje se je vključila v skupino, ko so se srečali s sorodniki. Gospa je zase povedala, da prepoznava spremembe v svojem obnašanju, da ni več tako napeta, v kakšnih stresnih situacijah vse spelje mirno.

Ta teden sta mama in deklica spet prišli in že v avtu je punčka mami rekla, da se ne more ustavit pri govorjenju. Ko se je vlegla na mizo, je bila najprej v veliki zadregi, celo z roko si je zakrivala oči. Ampak ves čas, je govorila. In spet se je med kraniosakralno obravnavo zgodil trenutek, ko se je sprostila, spustila je roko in ponovila se je tema "črnega humorja". Takoj sem vprašala mamo kako je z bolno sorodnico. "Gospa je bolje, ne more hodit, ves čas rabi pomoč in uspelo nam je dobiti prostor v domu za starejše, da bo imela nego." Kljub temu, da je mama na glas ubesedila razbremenitev družinskih skrbi, se deklica ni ustavila. Pravzaprav se je njen "črni humor" še stopnjeval. Ločevala je dele telesa in jih s polno domišljijo na novo sestavljala, večkrat je poudarila da je kdo debel. Kot nalašč je ob tem na steni še uzrla sliko Ganesha, ki ima slonjo glavo in velik trebuh, kar je za nekaj trenutkov še spodbudilo njeno domišljijo. V tem jo je mama povabila, da naj opiše sliko pred seboj in ob štetju cvetov in cvetnih listov, mavrični travi in ob opisovanju sveta v katerega prihaja dojenček, se je zaposlila z računanjem, tema smrti je bila zaprta.
Ko smo končale, je spet v miru sama s seboj barvala pobarvanke, z mamo pa sva imeli nadaljevanje diskusije kaj se je (spet) zgodilo med kraniosakralno obravnavo. Mama je povedala, da v tem vmesnem času deklica doma ni nikoli odprla teme smrti, je pa večkrat koga opisala kot debelega. Ena od besednih zvez, ki jo je punčka uporabila med opisovanjem razstavljanja telesa, mi je dala izhodišče, da sem mami postavila vprašanje: "Je bil kdo od prednikov v vaši ali moževi družini med vojno v taborišču?" Gospa me je pogledala z velikimi očmi, vsa se je naježila in povedala: "Ena od non je bila eno leto v Nemčiji. In eno od sester druge none so zajeli in je bila nekaj časa v zaporu, ker so jo obtožili, da je obveščevalka." Temu je sledil pogovor o medgeneracijskem prenosu travme in o tem kako se nerazrešene travme prve generacije lahko izražajo skozi grobe besede in vedenjske odzive tretje ali četrte generacije. Res je, da je ena od mojih specializacij na področju travme ravno medgeneracijski prenos in da je zato moje polje v terapevtskem procesu bolj odprto in sprejemljivo za tovrstne procese. Tako se je tudi tokrat oblikoval prostor, ki je aktiviral procesiranje bolečin preteklih generacij te družine skozi slikovito domošljijo in besede te punčke.
Tudi tokrat sta obe dobili podporo z esencami, še vedno na temo tega kar je vsaki izziv v vsakdanjem življenju. Razreševanje družinske karme in medgeneracijskega prenosa travme bomo z Avstralskimi cvetnimi esencami naslavljali, ko se bo končala glavnina šolskih obveznosti, da pritisk polnega urnika in množice aktivnosti ne bi "povozil" družinske in osebne dinamike procesiranja ter razreševanja pri vseh vključenih.

Ja, tudi to je vidik kraniosakralne obravnave. Takrat, ko delamo na polju ali na stiku z občutki in čustvi, nikoli ne vemo v katero globino bo šla pot razreševanja in s čim v sebi bomo prišli v stik. Zato je ključno, da je facilitator/terapevt usposobljen za prepoznavanje procesov, ki se aktivirajo in iščejo pot razreševanja, da lahko podpre osebo in da lahko tej osebi tudi poda pojasnilo kaj se je odprlo in kaj je steklo v razreševanje. Takšen proces se nikoli ne konča na terapevski mizi, na različnih novojih razreševanje, celjenje in ponastavljanje teče še nekaj tednov.