Praznik dela

Praznik dela je zgodovinsko tu zato, da ostajamo v stiku s procesom skozi katerega so šli naši predniki, da je delo za pošteno plačilo omogočeno vsem.
Vmes je ta dan postal predvsem dva dela prosta dneva, po možnosti še združena s šolskimi počitnicami in deset dni skupaj je oblikovalo prostor in čas za počitnice, potovanja, hribolazenje, kopanje v reki, morju, zdravilišču, za pripravo vrta ali njive, za prenovo stanovanja ali pa za počitek na domači terasi oz. balkonu.

Ob tem smo v najglobje celice družbe spakirali nove pojavne oblike deskreditacije dela, preobrnjenega odnosa do dela in poštenega plačila za opravljeno delo.

Kakšno leto po letu 2000 sem prvič slišala priporočilo: "Angažirajte študente, vas stanejo bistveno manj, nam pa tako lahko daste nižjo ceno." ... V letih, ki so sledila, so podjetja in javna uprava v delovni proces na polno vključevala študente. Srečevala sem se tudi s takšnimi kjer je bila redno zaposlena ena oseba, ostali vsi študentje. Najprej se mi je zdelo smiselno, saj je vsaka delovna izkušnja za mlado osebo izredno pomembna v njenem osebnem in strokovnem razvoju. In še študensko življenje postane lahkotnejše z dodatnim finančnim prilivom. Potem sem počasi dojemala, da če imaš redno zaposleno in polno usposobljeno osebo, si cenovno nekonkurenčen. Spraševala sem se kako in na kateri ravni je opravljeno strokovno delo, če ga v velikem deležu opravljajo mladi, ki so v procesu usposabljanja za ta (ali pa celo za drug) poklic. Študentje so v tem času delali 8+ur na dan in včasih sem se vprašala kdaj in kako sploh hodijo na faks in študirajo. Pred cca 10 leti se je začelo delo študentov zakonodajno bolj sistematizirati (urejati), tudi z namenom ureditve zaposlovanja ter pravičnejšega plačila dela ... ampak meni ostaja občutek, da je bistvo razlikovanja ostalo prisotno.
Tako smo v celice družbe, naroda in posameznikov spakirali bolečino polno usposobljenih strokovnjakov, ki niso dobili dela zato, ker so leta namesto njih strokovno delo opravljali študentje. Ko so ti študentje bili v poziciji, da se redno zaposlijo, so doživeli isto ... ostajali so nezaposljivi ali pa so delali vse drugo, ne pa v svoji stroki.

Z nadaljnim zakonskim urejanjem zaposlovanja, pravic delavcev in plačila se je v zadnjih desetih letih v tej deželi razmahnilo delo za minimalno in dumping plačilo. Po tem, ko študent ni več najcenejša delovna sila, so pogajanja (beri cenkanja) za vrednost opravljenega dela postajala vedno bolj brutalna. Ta pojav je tekel med izvajalci in naročniki na eni strani in tudi med zaposlenimi in delodajalci na drugi strani. Tisti, ki so se izmojstrili v tem kako najetemu izvajalcu znižujejo ceno dela ali v vsaki trgovini izposlujejo popust, so dobili krila in ljudem so za zgled.

Ko sem v podobnih situacijah doživela, videla in slišala mnogo teh pregovarjanj, sem začela ozaveščati, da se je ta 20-letni razmah lahko zgodil, ker v njem sodelujemo in nanj pristajamo - ne glede na to v kakšni vlogi smo. Edino merilo, ki je ostalo, je (damping) cena dela. In javni razpisi so samo še to, čeprav zakonodaja dopušča, omogoča in celo zapoveduje tudi druge kriterije za izbor izvajalca. Ob tako široki pojavnosti se je začel vrteti začaran krog v katerem smo kot družba ujeti že dolga leta. Delodajalci so na eni strani stisnjeni v kot s strani naročnikov in nato do zaposlenih optimizirajo pri številu vključenih in pri višini plačil. Ljudje so vedno bolj nezadovoljni, saj delajo na polno in še čez, po možnosti vse na hitro in zato z nižjo stopnjo strokovnega vložka, pa za minimalno oz. nizko plačilo. *

Tako se je razvilo plodno polje za umik, včasih kar pobeg, ko oseba hodi v službo zato, da ima plačo in njen smisel življenja so potovanja, izleti, druženja, že skoraj profesionalno športanje, umetniško ustvarjanje ali pa vrtičkanje. Nič ni narobe s tem, za fizično, mentalno in emocionalno zdravje posameznika ter družbe pa bi bilo bolje, da bi bilo to razmerje zadovoljstva bolj uravnoteženo.

Zadnje leto se soočam tudi s fenomenom na nivoju vrednot, ki je globoko zapisan v celice naše biti. To je načelo, da edino kar šteje, je delo. Ta fenomen trenutno prepoznavam predvsem pri ženskah in soočamo se predvsem z njegovim destruktivnim delom. Ta se začne tam, ko se oseba ne zna, ne more in ne zmore ali ne sme ustaviti (delati) v službi, doma, pri vadbi, v skrbi za druge ... in to tudi takrat, ko je ogrožena kvaliteta bivanja in fizično, mentalno ter emocionalno zdravje posameznika. Ženske imamo ta vzorec zapisan tako globoko, da ne vemo, da rabimo počitek in kaj počitek sploh je. Ves čas moramo nekaj početi. Brez dela (karkoli to je) nimamo mesta, vrednosti.
To vrednotenje sebe samo skozi delo je priplavalo na površje v letu, ko je del populacije zbolel tako, da je bilo telo zelo šibko in oseba ni zmogla nič drugega kot ležati v postelji. Večkrat sem se vprašala, če so telesa in notranja postavitev teh ljudi tako intenzivno reagirala tudi zato, ker so bili fizično in psihično kronično izčrpani ali globoko nezadovoljni. Ko se je to stanje vleklo v deseti dan, se je nekaterim že kar mešalo od tega, da so tako obnemogli, da morajo biti na miru.
Soočenje z delom kot edino vrednostjo kvalitete bivanja pa ti ljudje še dodatno doživljajo v času okrevanja. Po treh mesecih, pri nekaterih tudi po pol leta ali celo po enem letu, je lahko vitalnost še vedno bistveno nižja od prejšnje. Oseba nikakor, da pride na zeleno vejo in s tem so se začele krepiti mentalne ter emocionalne stiske osebe, socialni pritiski in pričakovanja delodajalca, občutek zapuščenosti in odrinjenosti, ko je medicinska usmeritev: "telo si bo opomoglo samo".

Ker je danes praznik dela, je to tudi primeren trenutek za soočenje, da je v zadnjem letu velik del delovno aktivnih doživel nenadno (in veliko) spremembo v načinu dela, ali je bil/je še začasno napoten na čakanje oz. je ostal brez dela/zaposlitve. Zato naj bodo modrosti praznika dela močna osebna in družbena podpora v naslednjih mesecih in letih tranzicije in izhoda iz stanja v katerega smo prišli z ukrepi ob pandemiji. Kvalitetno življenje in delo si bomo omogočili, zgradili, razvili in zagotovili samo ob spoštovanju vsakega posameznika, predvsem pa v globokem stiku s samim seboj.

*V zapisu se namerno izognem fenomenu visokih cen, prilagojenih postopkov in drugim pristopom ter postopkom, ki so že na meji legitimnega.