Pot razreševanja travm

Ko stopimo na pot razreševanja travm, je ključno vedeti, da naslednje obdobje ne bo udobno in da se ne bosta cedila med in mleko. Tudi, če je oseba že šla skozi proces s psihoterapijo, takrat lahko ni naslovila procesiranja občutkov in čustev skozi telo. Čutenje v trenutku travme se inkapsulira v celice telesa, ker jo to za osebo v tistem trenutku najbolj varno. To so nezavedni procesi v nas, ki zagotavljajo preživetje.

Kar mene najbolj muči pri tem je, da so nekatere terapevtske stroke in terapevti vpeljali terminologijo označevanja delov nas in procesov, ki osebi, ki gre skozi, na nezavedni ravni dodatno nalagajo krivdo, krepijo nemoč v trenutkih, ko je težko ali terapevt s kakšno besedo še izreče sodbo, ki to osebo razstavi na prafaktorje.
Npr., naš saboter ni tisti, ki nam škodi, naš "saboter" je tu da nas ščiti. In ščitil nas je xy let. Ko ga ozavestimo, se ga ne da zbrisati z delite gumbom ali umaknit s čarobno palčko. Da bo on "dojel" da mu ni treba več delat na tak način, je ključno, da se zgradi naša notranja kapaciteta, da se okrepi občutek varnosti in varne povezanosti ... šele takrat bo začel spuščati vajeti.
In tu naj takoj dam opozorilo: tudi, ko se sproceisrajo čustva, naslovijo in ozavestijo vzroki, ko se zacelijo ranjenosti in se vzpostavi nova "konfiguracija" notranje stabilnosti, se bo lahko zgodilo, da bo ta "saboter" določeno življenjsko situacijo prepoznal kot tisto, ki nas ogroža, in se bo (re)aktiviral ... vse zato, da nas zaščiti. Še posebej se to zgodi ob kompleksnih življenjskih situacijah, ker se živčni sistem takrat odzove po poti primarne nastavitve iz zgodnjega otroštva. Zato je ključno, da gre vsak od nas zavestno in s polno prisotnosjo skozi te svoje procese, da lahko v teh kompleksnih situacijah vdihnemo in izdihnemo, stopimo korak nazaj in se zavestno odločimo, da bomo delovali drugače, ne po avtopilotu, ki se vklopi. Temu jaz rečem "upravljanje avtomatskih nezavednih odzivnih mehanizmov".

Zakaj se pojavijo bolečine takrat, ko se odločimo, da bomo naredili en korak naprej? Zato, ker na nezavedni ravni se naš sistem ne počuti varno. Tu um nima nič in samodopovedovanje lahko malo olajša zadevo, ne reši pa vzroka.
Tisti, ki delamo na razreševanju travm skozi telesne pristope/tehnike, vemo, da je ključno "sedeti" z občutki, jih prepoznati, jim dati mesto, jih začutiti in odčutiti ter s tem odpreti pot razreševanju, celjenju, okrevanju in notranji rekonfiguraciji.
Ko se fizični simptomi zgostijo, telo običajno sporoča, da hočemo mimo njegovih zmogljivosti. Ja, gibanje je nujno ... ampak, vsaka reaktivacija gibanja in čustveno procesiranje v telesu sproža vnetja. Ko to vemo, je ključno, da najdemo načine kako podpreti celjenje teh vnetij, da bo telo, in z njim mi, lažje šlo skozi te procese transformacije. Če se le da, je ključno to podporo peljati z naravnimi sredstvi, ker s protibolečinskimi in protivnetnimi tabletami prekrivamo realno stanje. Ko je zelo hudo, se jih tudi uporabi, ampak se vzporedno podpre telo z naravno podporo, da se krepi in da v enem trenutku telo samo prevzame funkcijo regeneracije.
Ravno zaradi vsega tega je treba skrbno paziti koliko in kakšno gibanje si izberemo v fazi okrevanja. Največkrat je manj več.
Predvsem pa je treba poskrbeti za počitek, in še enkrat počitek, in še enkrat počitek. To pomeni dovolj ur spanja, umirjanje prej, da je živčni sistem mirnejši, kar nam zagotavlja več globokega in REM spanja.

Poleg tega, ko v nas in našem telesu tečejo procesi razreševanja travm in ko gremo skozi z zelo intenzivne emocionalne procese, to vse sprazni mineralno zalogo v telesu. In ko je v telesu manjko mineralov in vitaminov, ne morejo tečti osnovni biokemični procesi ... in spet so tu bolečine, vnetja, druga simptomatika, utrujenost, slabokrvnost tudi prispeva pri čustveni in mentalni simptomatiki.

Ob razreševanju travm v človeku tečejo zelo kompleksni procesi tudi na živčnem sistemu. Zato je naslavljanje travme "spet odpre" občutke tesnobe, nemoči, anksioznosti in panike. To se zgodi, ko za naš sistem spremembe predstavljajo ogroženost. Naš živčni sistem to doživi kot, da stopamo v prazno, saj mu nič ne garantira občutka varnosti. In če v zgodnjem otroštvu nismo imeli varne povezanosti s primarnim skrbnikom (kar velja za 90% vseh nas), so ti občutki ogroženosti prvo kar se oglasi, ko naslavljamo vzroke in se začne notranja rekonfiguracija. Zato je ključno imeti ob sebi terapevta, ki bo z nami v teh procesih. In tudi zato, da naš sistem (prvič) sploh doživi kako je, če je nekdo z nami brezpogojno, ko nam je težko. Po takšni izkušnji sistem začne zaupati, gradi se naša kapaciteta in od tod naprej lahko marsikateri proces sprocesiramo sami in kasneje s terapevtom speljemo integracijo.
Kot sem rekla prej še vedno velja, da gremo naprej, pa spet nekaj korakov nazaj .... pa tako xy krogov. To niso začarani krogi, to so spirale. Drugače ne gre. Ker travma je lahko samo na določeno temo, ampak z leti jo je naš sistem integriral v vse naše čutenje, dejanja, doživljanja, odzivne mehanizme, mentalne in čustvene procese, v moralna in etična načela, tudi v pričakovanja, želje in stiske. V nas je razpredena kot pajkova mreža. In z vsakim spiralnim krogom v razreševanje, celjenje in procesiranje zajamemo en segment te travme ... naslednjič pa drugega.

Naslavljenje travm, njihovo celjenje, procesiranje, razreševanje in s tem naše notranje spreminjanje je zato dobro podpreti na vseh nivojih:
- Nujno je uživanje zdrave, kalitetne hrane, kuhane/pripravljene doma in da jo pojemo v miru - tudi s tem začnemo vzpostavljati spoštovanje do sebe in do svojega telesa. Tudi tako začnemo sebi izražati, da nam je mar za nas.
- Ker so naša telesa že tako izčrpana mineralnih in vitaminskih zalog zaradi divjega in napornega dnevnega ritma ter posledic travme, se te zaloge ob razreševanju travme spraznijo. Zato je nujno poskrbeti za krepitev - lahko s hrano, tudi z dodatki. Ker pa je od vsega stresa običajno že slaba tudi absorbcija, lahko hrana in dodatki ne zadoščajo več. K sreči imamo na razpolago npr. Sch. soli/minerale, ki se absorbirajo preko sluznice. Z njimi počasi gradimo podporo in krepimo prebavni sistem in celo telo, da ponovno samostojno zažene absorbcijo iz hrane.
Ista izčrpanost seže tudi do hormonskega sistema in s tem okrnjenega hormonskega stanja, kar je še dodaten zalogaj kako podpreti žleze in hormonski sistem, da se okrepijo in da spet samostojno optimalno delujejo.
- Nujen je počitek, počitek, počitek. Danes smo ženske tako naspidirane, da sploh ne vemo koliko zelo smo prekoračile vse svoje limite in meje. Tu pride do trčenja z ritmom današnje družbe ... ampak, če/ko izberemo to pot celjenja in okrevanja, je nujna upočasnitev v ritmu delovanja, v zmanjšanem obsegu aktivnosti in z oblilo počitka. Takrat se odpreta čas in prostor znotraj katerega se vzpostavlja stik z občutki in čustvi ter v katerem teče procesiranje, celjenje, integracija in okrevanje.
- Ob razreševanju travm je ključno podpiranje živčnega sistema, posebej vagusa. Tu so lahko podporne somatske vaje, kraniosakralna terapija, TRE in še kakšne druge tehnike. Pri tem je ključno, da je terapevt usposobljen s področja travme.
Ta usposobljenost terapevta je ključna tudi zato, ker je v procesu tam za klienta in terapevt mora imeti kapaciteto biti priča tem procesom, brezpogojno zaupati klientu in njegovemu sistemu, da proces teče po poti, ki je najbolj varna za to osebo. Ker, če prehitevamo, lahko pride do pregorevanja živčnega sistema klienta.
- V tem celem procesu lahko čustvene in mentalne procese podpiramo tudi s cvetnimi esencami, homeopatijo ...

Naslavljanje, razreševanje in celjenje travm je proces in so dnevi ali tedni, lahko tudi meseci in leta, ko je to lahko "full time job". Zato je celostna podpora tako ključna, ker v vsakadanjem življenju je pa treba funkcionirati. Ob tem je ključno, da do sebe, svojega telesa in sistema kot celote vzpostavimo obilo strpnosti, ker sicer lahko pride do retravmatizacij ... ki jih lahko nezavedno "pridelamo" sami sebi.