Pljuča

Tale virus, ki nam je dal možnost upočasnjevanja, si v razmahu bolezni vzame svoje mesto v pljučih. Pljuča so organ s katerim dihamo. Globok vdih in zajem zraka na polno nam daje občutek svobode.
Po načelih psihosomatike vnetje pljuč kaže na to, da se posameznik sooča (oz. se je soočal) s preživetvenim strahom in v skrajnem primeru s strahom, da bo umrl.
Homeopatija sledi načelu »klin se s klinom zbija« ali »enako z enakim«. Kar pomeni, da tista rastlina, ki je strupena in povzroči določen tip obolenja, sočasno v mikro dozah (in s potenciranjem) prinese tudi razrešitev tega istega obolenja.
Ko na simbolni ravni to dvoje povežemo, postane zanimivo dejstvo, da nas epidemija tega virusa na najglobjem nivoju sooča ravno s strahom za zdravje, kvaliteto bivanja, preživetvenim strahom. Strah pred koncem nečesa, kar smo ustvarili in kar živimo, nas sooča z lastno minljivostjo in tudi s strahom pred smrtjo. Vsi smo ta strah prvič doživeli, ko smo se rojevali. Potovanje otroka skozi porodni kanal je na nek način otrokova borba za življenje in zato je to človekova prva inciacija.
Ko smo v strahu/paniki, se mišična struktura krči, postane napeta (zategnjena), lezemo skupaj tako, da se zapira prsni koš, diafragma nima več prostora, pljuča dobijo vedno manj zraka, nabira se sluz. Zato rečemo, da je oseba, ki je v takšnem psihofizičnem krču, še bolj dovzetna, da zboli.
Pomembno je, da v tem času skrbimo za to, da imajo naša pljuča dovolj prostora (da se ne zvijamo z rameni naprej oz. navznoter tako, da zapiramo prsni koš) in da dihamo s polnimi pljuči. Sprehod, vadba, izvajanje jogijskih in drugih praks, dihalnih tehnik in zavestno spremljanje dihanja nas podpirajo pri tem, da naša pljuča na fizičnem nivoju lahko delujejo v svoji polni kapaciteti. S tem tudi prispevamo k uravnavanju intenzivnosti strahu in si omogočimo, da je soočenje z njim in njegovo procesiranje bistveno lažje.

Po načelih tradicionalnih znanosti o zdravlju človeka je v pljučih sedež žalosti. Tam se naloži žalost, ki je ob različnih življenjskih situacijah nismo zmogli/uspeli razrešiti, sprocesirati. Vsi imamo nekaj »zalog«, saj je naša družba orientirana k temu, da čustev ne kažemo oz. izražamo. Kot družba ne dajemo prostora in časa žalovanju ob ločitvah, izgubi drage osebe ali domače živali, ob selitvah, ob zaprtju firme ali izgubi službe, ob soočanju z dolgotrajno boleznijo, itd. Tisti, ki je v procesu, to skriva in nosi s seboj ter se trudi biti čimprej polno funkcionalen (oz. vse »spakira« v svoje celice). Njegova okolica pa po nekaj dneh ali tednih že pričakuje, da je človek spet v polnem običajnem pogonu. Tudi vse to inkapsuliranje žalosti (kot to poimenujejo različne v terapevtske prakse) prispeva k temu, da naša pljuča delujejo z nižjo kapaciteto.

Ob dejstvu, da si virus tudi vzame mesto v pljučih, imamo dve možnosti. Prva je, da se dodatno stisnemo v strahu, da so naša pljuča šibkejša ... in s tem, na psihološki ravni, na stežaj odpremo vrata temu, da bi zboleli. Iz drugega zornega kota, pa nam vedenje kje virus razvije bolezensko stanje, daje informacijo oz. spodbudo, da imamo možnost razrešiti našo shranjeno/odloženo žalost. Imamo možnost, da naredimo svoj notranji pregled kje in kdaj v življenju je žalost ostala neodžalovana, in ji zdaj omogočimo, da pride na dan. Ob tem se zjočemo, se o tistih življenjskih trenutkih pogovorimo in si dovolimo ter sprejmemo, da nam je bilo takrat težko. Če je tega bilo več ali veliko, se takšni trenutki lahko ponavljajo. In ne se prestrašit. Ko gre za zdravljenje čustev, je jok lahko zelo sunkovit, trajal bo nekaj časa, ampak jokajoči v svoji globini zelo jasno čuti osvobajanje notranjega pritiska. Hkrati se pojavi občutek lahkotnosti, svobode, želja po globokem vdihu in izdihu, zavedanje, da so pljuča dobila večjo kapaciteto.

Žalost se je v našem okolju v pljuča posebej naselila v času obeh svetovnih vojn. Starejši, ki so še med nami, so otroci in mladostniki ene ali obeh vojn oz. so to prve povojne generacije. Zato, da se je preživelo, se je vsak aktiviral in šel naprej. O doživetih travmah se ni govorilo, pogovarjalo. Ljudje so to zaklenili vase ... shranili v celice. Epigenetika dokazuje, da se tako inkapsulitane in s tem nerazrešene travme prenesejo tudi medgeneracijsko. To pomeni, da bomo mlajši npr. v trenutku neke ogroženosti lahko zelo močno reagirali. Druga oseba, ki je z nami v isti situaciji, pa bo imela bistveno blažjo reakcijo. Intenzivna reakcija prvega je tako lahko pogojena tudi s preplavitvijo preteklih osebnih ali medgeneracijsko prenešenih stisk. Tudi zato je zdaj nekaterim res grozno in lahko doživljajo upočasnitev kot boj »na življenje in smrt«.

Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da je med nami tudi množica takšnih, ki so doživeli grozote exYuga vojne. Lahko so prišli v to okolje kot begunci, lahko so bili v obleganem Sarajevu (ali kjerkoli drugje) in se kasneje preselili, da so si omogočili izobraževanje, delo, boljše življenje. Tudi ti posamezniki in cela ta skupnost se v teh dneh soočajo s stiskami, žalostjo, strahom in hkrati vedo kakšna vse je notranja moč človeka, da gre skozi travmatične situacije.

Tokratna spremenjena življenjska situacija nam tako odpira še polje za razreševanje tistih zgodovinskih travm, ki smo jih kot družina, skupnost, narod in družba v preteklosti pustili ob strani. Takrat ljudje tega niso zmogli, bilo je sramotno, žaljivo, ... Danes nam upočasnjen ritem, ter s tem razpoložjiv prostor in čas, omogočata tudi emocionalne procese.
Z razrešitvami pridobimo notranji prostor za globji vdih in izdih ter razširimo kapaciteto pljuč.