Plavanje

Za menoj je tretji mesec plavanja. Vsak drugi ali tretji dan zjutraj.

V prvem plavanju sem zmogla odplavati 350m. Naslednji dan sem, ko sem šla po ulici, čutila, da hodim drugače.
Čez nekaj dni sem zmogla odplavati 500m in vsakokrat sem popoldan odspala po dve uri. Koma 🥹.
Začela sem se zavedati, da so "mikro in makro" mišice v moji medenici skoraj popolnoma atrofirane. Dojela sem, da funkcioniram tako, da večino bremena nosijo hrbtne mišice, vse ostalo je bolj tako tako.
Skoraj dva meseca sem vsakokrat imela občutek, da se je ob odplavanih 150m moje telo razstavilo na posamezne dele, ki so raztreščeni naokoli. Kot, da ni nobene koordinacije. Vsaka roka je šla po svoje, vsaka noga po svoje, glava kar nekaj, bolel me vrat in še bolj križni predel. Veliko sem morala vmes počivati, se pretegovati, se raztezati. V tem stanju je bil vsak meter, vsak zamah in odriv v vodi kot, da sem z njim odplavala en kilometer.

Po tem se je ta razstavljenost počasi premaknila na trenutke ob odplavanih 350m.
Ampak, po vsakem plavanju sem ob hoji čutila, da hodim drugače in da mi je hoja bistveno manj naporna. Ko sem se sklonila, npr. da kaj poberem iz tal ali da dvigem, sem prepoznala, da uporabljam čisto druge mišice. Kar na enkrat delajo ritnice, pa vključile so se noge in ni več pritiska v križu.

Zadnje dni odplavam 700m. Zelo na počasi. Vsak zamah z rokami in odriv z nogami poskušam narediti čim bolj zavestno. Še vedno je prisotna velika razlika med odrivom leve in desne noge. Sem pa ravno te dni prvič začutila, da noge k trupu pokrčim (tudi) z bočnimi mišicami. No, to zmorem na začetku, po tem mi zmanjka moči, pa imam spet občutek, da gre vsaka noga malo po svoje.

Že od prvega dne plavanja se ubadam z vprašanjem kako se mi je lahko zgodila takšna mišična oslabelost v medenici. Kljub letom vadbe joge in zadnjih nekaj let tudi več hodim. Vedno znova se vrnem na lansko spoznanje v diskusiji z Vanjo, da je največji problem, ko vadimo iz kompenzacij, ki se jih ne zavedamo.
In jaz sem 30 let jogo vadila iz kompenzacij.

Na začetku osnovne šole sem eno leto "trenirala" plavanje in nato eno leto gimnastiko. Po prvem letu plavanja so se starši odločili, da je to preveč rizično zame, ker sem že od rojstva imela stalna vnetja mehurja in ušes. Pa sem prešla na gimnastiko in po prvi sezoni se jima ni dalo več biti moja spremljevalca. Moja športna in vadbena "kariera" se je tako končala. Do 21. leta, ko sem začela vadit jogo. V enem letu sem bila kot čigumi. To sem si pojasnila s tem, da se je reaktiviral celični spomin iz otroške vadbe plavanja in gimnastike. Vse vaje sem naredila do najdaljšega raztezanja in do najglobjih predklonov. Raztezanje je moje najljubše gibanje. In tu je problem na katerega me je že pred 25 leti opozoril manualni terapevt, ko sem imela išjas: telo je treba tudi krepiti, obremeniti, ne samo raztezati. Takrat sem šla mimo tega in do sedaj nisem prepoznala kakšno je stanje v moji medenici.

Še "dobro", da sem pred letom in pol padla. Takrat sem se odločila, da se še bolj celostno in resno posvetim telesu in njegovi krepitvi. Zato sem se, med drugim, tudi učila spiralne stabilizacije. Ampak kaj, ko nisem znala zavestno aktivirat ritnic in še množice drugih mišic, saj nisem imela (več) spomina kako se to naredi. Nisem vztrajala pri tej vadbi ... danes vem, da tudi zato, ker je v mojem telesu močno razsuta koordinacija med levim in desnim delom telesa.
Zdaj se s plavanjem, vsakokrat malo po malo, gradi kapaciteta telesa, da se (spet) začenjajo aktivirat določene mišice, skupine in njihove povezanosti. Ta razlika med levim in desnim delom se popravlja še bolj na počasi ... ampak saj se mi nikamor ne mudi. Pravzaprav me vse skupaj spet ali pa še bolj navdušuje nad tem kakšna je kapaciteta našega telesa po regeneraciji. In kako malo je pravzaprav treba, da se spet aktivira celični spomin. Je pa zelo pomembno na kakšen način, s kakšno vadbo.

Jeseni bom spet poskusila s SPS vadbo, da dodatno naslovim krepitev mišic in telesa, predvsem za krepitev stabilizacijskih mišic trebušnega steznika, v povezavi na noge. Zdaj vsaj vem, da jih imam. Zdaj jih čutim in vem, da še/spet delajo. Zdaj vem, da jih lahko aktiviram in da jih lahko zavestno uporabim.

Eno najtežjih spoznanj, ki ga še vedno meljem in gradim sprejemljivost do sebe, da se ne sodim in da si ne nalagam krivde, je, da sem toliko let jogo vadila na avtopilotu raztezanja. In ob tem sem imela občutek, da vse obvladam in zmorem. Iz današnje perspektive lahko rečem, da če bi tako nadaljevala, se bi mi čez nekaj let ali desetletje sigurno začelo dogajati, da bi imela resne težave s hojo. Mogoče bi mi celo diagnosticirali, da imam obrabo kolkov, pa zamrznjeni rami, pa še kaj.

Hvala meni sami, da sem v tem letu in pol tako na počasi naslovila telo še iz drugih in različnih zornih kotov ter tako prepoznala ključne "slepe pege", ki so resno ogrožale mojo prihodnjo mobilnost.
Zdaj grem spat, zgodaj zjutraj pa grem spet plavat.