Kako perfekcionizem vpliva na odnos

Ko sem se zavedla svojega perfekcionizma v odnosu do moža, sem dojela, da če bom tako nadaljevala, bom ugonobila sebe in njega. Ko sem se ujela, da se slišim kako komuniciram z njim, mu težim in, ko se pri tem nisem mogla ustavit, sem dojela, da to teče na avtopilotu, da so to vzorci komunikacije iz družine in da je ta avtopilot močnejši od moje volje. Občutek je bil grozen, na eni strani nemoč, da je nekaj močnejše od mene, na drugi občutek vrtenja v začaranem krogu s tem vzorcem funkcioniranja. Takrat je bil notranji poriv tako močan, da sem se odločila, da rabim pomoč.
Postavitev družine je odprla polje razumevanja o tem kako moški nimajo mesta v družinah po več generacijah in kako vse peljejo / so peljale ženske. In to sem bila tudi jaz.
Ko sem imela moč in energijo, sem bila kot tank ... samo šla sem. In eden najtežjih trenutkov soočenja je bil, da možu pogosto nisem dala niti možnosti, da on naredi ... tudi zato, da je bilo po moje in v skladu z mojim perfekcionizmom.
Na drugi strani sva kasneje dešifrirala, da je pa on zrasel ob treh močnih ženskah in njemu je bil naraven ta moj način funkcioniranja in vodenja.

Moje nezadovoljstvo in konstantno opozarjanje kaj ni naredil, se je pojavilo, ko je meni začelo vsega postajat preveč. Danes vem, da sem takrat bila že sredi drugega cikla izgorelosti, torej, ko mi je začelo zmanjkovati moči, da bi še naprej vse delala sama in vztrajala pri tem perfekcionizmu. Od tod je izhajalo to spoznanje, da bom s tem pristopom ugonobila sebe in njega.
Postavitev družine je meni prinesla vpogled in spoznanje mehanizma po katerem funkcioniram in ki sem ga prevzela ob generacijah žensk s katerimi sem zrastla. Ampak ni bila čudežna palčka za rešitev najinega odnosa. Oba sva v naslednjih letih vložila veliko napora vsak v svojo osebno transformacijo in v najino skupno transformacijo kot par. In pogosto ni bilo lahko, saj ob tem pridemo v stik in soočenje s svojimi vedenjskimi mehanizmi, ki jih je naš sistem razvil kot zaščito v zgodnjem otroštvu, da smo sploh šli in  prišli skozi življenje.

Če vam je zarezoniralo, da se jezite iz utrujenosti, ko doma ne sledijo vašemu perfekcionizmu, začnite počivati. In še enkrat počivati, ter še tretjič počivati. Odločite se, da določene aktivnosti prevzamejo drugi doma, posebej tam kjer ne bo konec sveta, če ne bo vse tipi-top. S tem se učite zaupati ljudem okoli sebe in hkrati spuščati napetost v vašem sistemu, ki teži k temu, da vse drži v svojih rokah. In tu ni drugega kot "vaja dela mojstra".
Npr. jaz sem si za polje vadbe spuščanja vzela to, da pustim posodo in jo pospravim kasneje oz. takrat, ko zmorem. Trajalo je 6 let, ko sem prvič ozavestila, da sedim na kavču in da sem v sebi in svoji globini čisto mirna, ko vidim posodo na kuhinjskem pultu. Prej sem vedno čutila takšno in drugačno (samo)najedanje ... vse do glasu mame z navodili, kako mora biti pospravljeno stanovanje.

V čem je smisel perfekcionizma in zakaj ga razvijemo?

Tega naš sistem razvije skozi življenje zato, da nas ščiti. Vzrok je lahko to, da starši (posebej mama) niso znali/zmogli/želeli zadovoljiti primarnih potreb otroka po stiku, čustveni povezanosti in varni navezanosti. Sem spadajo tudi vzgojni pristopi naših staršev, npr. da otroka pustijo jokati dokler ne omaga ali obupa. In ker otrok ne more preživeti brez odraslega skrbnika, naredi vse, da se ga vidi in sliši, da bi bil končno sprejet, da bi imel stik in da je povezan. In te potrebe naš sistem išče 1001 pot kako se prilagotiti, kako speljati zadeve, da nam bo mama/starš/skrbnik (in kasneje šef/partner) končno enkrat rekel JA. V iskanju teh poti in rešitev naš sistem razvije perfekcionizem, zato, da nas končno ugledajo, sprejmejo in da bi končno doživeli to povezanost. Kjer življenje zadevo zaplete še bolj je v tem, da je perfekcionizem v določenih segmentih zaželjen in drugi začnejo potrjevati ta vedenjski mehanizem, ne pa to kar mi smo ali rezultate našega dela. Sama, na pol v šali, na pol za res, rečem: kaj češ boljšega kot projektnega managerja, ki je perfekcionist. In meni je to v stroki delalo ... dokler nisem dojela, da osebno pa me pelje v izgorelost in tveganje, da se zlomim.
Tudi zato za perfekcionizem ni gumba "zbriši", globoko je prepleten v naš sistem, vse do preživetvenih mehanizmov in ključno je, da ga razrešujemo po korakih in tako, da se na drugi strani krepimo in učimo kako ga upravljati ter kako sploh je varno živeti brez, da sem ves čas na preži.

Vse to je proces, ki rabi svoj čas. In če so vzroki v zgodnjem otroštvu, jih težko razrešujemo čisto sami, saj gre za relacijske travme, ki se celijo samo v relaciji/odnosu. Zato je priporočljiva terapevtska podpora. Lahko je tudi vsake toliko, če vi potem peljete svoje procese naprej skozi situacije vsakdanjega življenja.
Pomaga, če pridobite nova znanja, da lahko začnete razumevati kaj se dogaja v vas in pomaga pri integraciji, ko se zgodijo razrešitve, celjenje in ko sedimo s svojo najglobjo ranljivostjo.

Na tej poti je vreden vsak korak, se pa strinjam, da so ti procesi lahko naporni, kompleksni, lahko pride občutek, da se notranje popolnoma razstaviš, boli in je kompleksno to vse komunicirati tudi z našimi najbližjimi. Ampak občutek olajšanja in lahkotnosti, ko se razrešijo in začnejo celiti bolečine iz zgodnjega otroštva, je tisto kar daje motivacijo za nadaljno vztrajanje na tej poti. In na nekaterih področjih bo za nas ta proces ozaveščenja, razreševanja, celjenja, ozaveščenja in učenja kako iti drugače skozi življenje, trajal do konca našega življenja.