Osebna in kolektivna transformacija ob požaru na Krasu

Julija 2011 sem začela z delom na projektu katerega nosilna organizacija ima pisarne v Tehnološkem parku v Vrtojbi, nekaj metrov od današnjega logističnega in zbirnega centra za gasilce, ki gasijo na Krasu. Po spletu okoliščin naslednjih dveh let in, ko je M. eno leto že delal v Nemčiji, sem julija 2013 postala Primorka. Naše novo domovanje je bilo stanovanje hiši v Šempetru.

Spomladi in poleti 2016 so v tem okolišu prenavljali kanalizacijo in vroče poletne dni sem preživela na mini balkonu na severnem delu stavbe in ne na južnem, kot vsa pretekla leta. Julija 2016 sem ozavestila, da nasproti mojega balkončka stoji veličasten bor/pinja. Saj ne, da nisem vedela zanj, saj sem vsak teden, in še posebej po dežju, na parkirišču pometala njegove iglice. Tokrat sem ga vonjala. Prvi dan, pa drugi dan ... in tako cel teden ... vsakokrat, ko sem stopila na balkon, je vame "udaril" vonj borovca.
Tisto jutro sem s kavo v roki obstala na vratih balkona v oblaku borovega vonja in skozi mene je steklo vprašanje: "Kaj mi ta bor sporoča?" Naslednja je prišla misel: "Bor je Bachovo zdravilo."
V tistem trenutku je v meni nastala eksplozija občutkov, stekel je tok in spomnila sem se, da imam nekje drobno knjižico z opisom delovanja Bachovih cvetnih esenc. Z njo sem sedela naslednjo uro in premlevala ključno sporočilo bora: "Bor kot cvetna esenca razrešuje krivdo."
Notranja bitka v meni je bila tako silovita, da sem sem preoblekla in šla peš do lekarne na drugem koncu Šempetra, da shodim ta naboj in vedela sem, da bom pri njih dobila esenco, saj so specializirani tudi za naravne pristope.

To je bil moj stik s cvetnimi esencami.
BOR je tisti, ki mi je odprl pot. Z njim in z esenco sem bila naslednjih nekaj mesecev, šla sem skozi proces prepoznavanja, razreševanja in zdravljenja krivde.
Naslednje leto so v moje življenje vstopile Avstralske cvetne esence, s katerimi je stekla ljubezen na prvi stik in zdravljenje krivde sem z njimi nadaljevala na še globjem nivoju.

Bor je drevo, ki te dni gori na Krasu.
Bor je drevo, ki je trdoživo in zmore rasti na suhem terenu z malo zemlje. Ko je suša, je suh.
Ko gori, eksplodira in plamen gre v višave, goreča smola pa naredi črn in masten dim.
Ko gori njegov storž, eksplodira, goreče in tleče koščke nese v daljavo vse naokoli ... in tako raznaša ogenj oz. požar naokoli.
Na Krasu te dni gori borov gozd na več kot 3.500 ha.

Danes sem poskušala prešteti mesece v katerih sem krivdo nagovarjala s cvetnimi esencami. Ugotavljam, da sem bila z njo vsaj dve leti. Izmojstrila sem soočenja z njenimi širnimi aspekti.

In na Krasu te dni ogenj kuri bor ter vse aspekte krivde:

• krivdo, ki so nam jo naložili drugi;
• krivdo, ki smo jo ponotranjili kot otroci v komunikaciji z odraslimi;
• krivdo, ki smo si jo naložili sami sebi;
• krivdo, ki jo mi nalagamo drugim;
• bolečino krivde, ki je medgeneracijsko prenešena.
  Ta zadnja je s tem požarom še posebej v ospredju razreševanja, saj v tem kraškem borovem gozdu ob požaru tečejo eksplozije min, ki so tam še iz časa prve in druge svetovne vojne. S tem je steklo razreševanje nerazrešene žalosti takrat oškodovanih generacij.

Razsežnost požara je takšna, da je v akcijo vključena cela Slovenija. Gasijo in obvladujejo ga gasilci in ostali sodelujoči iz cele države, vključno z mednarodno podporo.
Vsi smo vstopili v proces razreševanja krivde, procesiranja žalosti in v fazo žalovanja.
Vsak ima svojo vstopno točko na katero nam "pritisne" dogajanje okoli požara. Lahko se aktivira eksplozivnost, jeza, besedno tečejo spopadi kdo je za kaj odgovoren, pristojen in kriv. Posebej ženske smo že nekaj dni v stiku z globoko žalostjo in imamo trenutke silovitega joka. Gasilcem srca odpira na glas izražena hvaležnost domačinov za vsak trenutek pomoči in zato, da so vsi domovi, po enem tednu spopadanja s požarom, še vedno celi.

V tem tednu gremo kolektivno in individualno skozi proces zdravljenja osebnih in kolektivnih travm. Vsak sam in vsi skupaj gremo skozi silovito dogajanje, skozi zunanje in notranje borbe, soočenja, skozi močno iniciacijo, transformacijo in zdravljenje.
Požar nas rine v nadčloveške napore in skupaj v nas premikajo močne notranje bariere. Požar, kot storže bora, kuri naše občutke, čustva, osebne, družinske in kolektivne travme, ki so inkapsulirane v celice našega telesa, v celice slovenske družbe, v naše vedenjske vzorce in v celice slovenskega kolektivnega karakterja.

Procesi razreševanja travme so trenutki tukaj in zdaj, brez definicije časa in prostora. To pomeni "samo" biti z občutkom, ne glede na to kje, kdaj in kako je nastal, koliko časa je bil tu, kdo je prispeval oz. bil vključen in ne glede na to koliko boli.
Dopustimo si biti z ranljivostjo, s čustvi in občutki, ki nas prevevajo te dni. Ozavestimo katere osebne, družinske in kolektivne zgodbe je požar prinesel na plano. Pojdimo z njimi in z njihovim tokom ter dajmo občutkom prostor, da se izrazijo.
To je proces zdravljenja, to je katarza skozi katero gremo osebno in kolektivno. Šele čez čas bomo videli kaj je pozdravljeno, kaj smo razrešili in skozi kakšno inciacijo gremo oz. bomo še šli.

S to iniciacijo smo vstopili v (nadajni) proces osebnega in kolektivnega opolnomočenja.
Vabim vse, da odgovorno uporabimo svojo zdravo notranjo moč, ki ji je požar z eksplozijo bora odprl pot, da se razpre v vsej razsežnosti feniksa. S to zdravo notranjo močjo bomo speljali sanacijo po požaru, nadalje šli skozi procese razreševanja, zdravljenja in opolnomočenja. Z njo gradimo nadaljno prihodnost, osebno in kolektivno.

Foto na naslovnici: Romana, pilotka helikopterja SV

*** Zapis dopolnjujem z razmišljanjem, ki ga je kot komentar na mojo FB objavo zapisala Apolonija Bobnar

"Na Kras VODO vozijo iz vse Slovenije, čisto pitno vodo, za gašenje tega požara.
Kaj je VODA? VODA so čustva.
Čista voda - čista čustva.
Gasilci jo vozijo iz vse Slovenije, iz svojih vodnih zajetij.
Najčistejšo vodo iz svojih zajetij, za gašenje krivde, travm, ki so bile prizadete Primorski in Krasu v več generacijah.
'Kras, HVALA, Primorska, HVALA', sporoča ta čista pitna voda za gašenje, pripeljana iz vse Slovenije.
V življenju sem bila na eni yagnji, na Krnjaku pri Karlovcu. Vodili so jo indijski svečeniki, in eden od "rekvizitov" za yagnjo je bila voda, prinešena iz izvirov iz dežel, od koder so prišli udeleženci yagnje. Voda se je sipala v ogenj in vodna para je z vsemi dobrobitmi odšla čista in opelemnitena nazaj v nebo ali dol v Zemljo. TIsta lokacija je bila zaznamovana s krvjo iz spopadov Turkov in vojakov Avstro-Ogrske, kakih 500 let nazaj. Tudi tu na Krasu, se slovenska voda sipa na Zemljo, ponikne v Zemljo, eni gasilci so celo napisali, da voda prej izhlapi, preden pade dol na ogenj.
Teče sublimacija, predelava čustev, očiščenje, katarza Krasa, identitete Kraševcev, identitete Slovencev in vseh pripadnikov drugih narodov in narodnosti, ki pomagajo.
Simbolično je, da so prišli zdaj na Kras na pomoč predstavniki dežel, ki so včasih bile v Avstro-Ogrski, dežel, ki so bile vključene v Soško fronto na tej ali oni strani bojne črte.
Teče presunljivo čiščenje karme narodov in posameznikov.
Kot je že zapisala Alenka, nobena bivalna hiša ni bila poškodovana, nobene smrtne žrtve, pa traja požar že devet dni.
Vrača se DOBRO, za povračilo prejšnjega gorja."