Odvisnosti

V svojem delovanju podpore ljudem se vsak terapevt in facilitator prej ko slej sreča z odvisnostmi. Odvisnost(i) lahko pri sebi prepoznava klient sam ali pa so (bile) prisotne v razširjenih družinah. Ravno zaradi medgeneracijskih prenosov bi morali imeti v prostoru Slovenije alkoholizem na vrhu seznama terapevtskih področij in tem za razreševanje vzrokov takšnih in drugačnih doživetih ali pa na novo povzročenih stisk, bolečin, travm in nerazrešenih čustev.
Predvsem pa večina nas takoj ob rojstvu in v zgodnjih letih (tudi zato) ni izkusila varne primarne povezanosti/navezanosti. Njeno vlogo, pomen in ključnost za razvoj otroka ter oblikovanje človeka prepoznavamo v zadnjih desetletjih.

Mene je danes k razmišljanju in integraciji, ki je v nadaljevanju tega zapisa, spodbudila objava kolegice, ki je povedala, da se v zadnjem času srečuje s primeri strank, ki so bile pred korono polno športno in družbeno angažirane. Kolektivna ustavitev vseh aktivnosti jim je to presekala in počasi so posegle po alkoholu. Zdaj je dozorelo, da so zbrale moč in pogum, da naslovijo vzroke.

Moja izkušnja je, da je zelo kompleksno prepoznati in soočiti se, da lahko tek, fitnes, ples, kolesarjenje, hribolazenje, obiskovanje družabnih in duhovnih dogodkov predstavljajo najprej kompenzacijo, potem bypass in tudi odvisnost. Sem spada tudi vsak, ki je deloholik.

Ta skupina odvisnosti je kritična tudi zato, ker v skupnosti je takšno delovanje družbeno zelo sprejemljivo, tudi spodbujano. Zelo podpiramo in smo navdušeni nad vsakim, ki se ukvarja s športom ali pa je družbeno ter socialno angažiran, obiskuje prireditve in je priden, deloven ter gara cele dneve.

Kar mene, v kontekstu odvisnosti, dodatno skrbi je množično kajenje trave, druge oblike visoke uporabe konoplje, ayahuaske ter mikrodoziranje. Ker si telo zapomni vse, v svoje celice spakira tudi te komponente ... in tudi če vsa ta sredstva sedaj prinesejo pomiritev, kaj bo s temi telesi, živčnimi sistemi, možgani, čustvenim aspektom teh oseb ... čez 20 ali 30 ali 50 let?

Tretja oblika odvisnosti, ki jo prepoznavam, je uporaba zdravil. O tem se ne pogovarjamo in nastane tudi kot posledica medicinskih intervencij ali pa ko vsak specialist pacientu predpiše novo/drugo zdravilo. Mislim, da je ta odvisnost zelo prisotna med starejšimi in zato je tudi zelo prikrita.
Spremljam primer gospe, ki je že od mladosti na medrolu, vse skupaj je to zdaj že 30 let. Zdravilo je jemala tudi v času nosečnosti, torej so otroci iprepojeni z zdravilom pododbno kot so z drogo prepojeni novorojenčki drogiranih mam.

Četrta skupina je tista v kateri so vse do sedaj znane oblike odvisnosti: od drog, do alkohola, cigaret, hrane, spolnosti, nakupovanja itd. Tudi mimo teh še vedno hodimo, dodali smo še odvisnost od elektronskih naprav. Lahko bi dodali tudi anoreksijo in bulimijo.

Pri vseh aktivnostih in drugih sredstvih je isti imenovalec: MEJA. Ob tem je ključno vprašanje do kdaj je nekaj podporno in kdaj začne oseba lesti v destrukcijo in se obračati v odvisnost. Plus, da je ta meja vedno individualna: kar je ok zame, je za drugega lahko že pogrom ali obratno.

Pridružujem se s podporo vsem, ki prepoznavajo, da so zdrsnili čez mejo, da zberejo moč in pogum ob soočenju, da tam kjer so, je že odvisnost. Ravno pred kratkim sem se pogovarjala z gospo, ki je kot otrok zrastla ob očetu, ki je več pil. Gospa ve, da je bil alkohol prisoten tudi po obeh predniških linijah. Ko je bila pubertetnica sta se starša vključila v Ruglov program in vključili so tudi njo. Sama ne pije alkohola in do sedaj je bila prepričana, da je uspešno obšla odvisnost. Potem pa jo je pred časom pretreslo spoznanje, da ji noben obrok ne prinese signala sitosti, vse dokler ne poje vsaj koščka sira. In ko je šla skozi samoanalizo, z vsem znanjem o alkoholni odvisnosti in z izkušnjo ob družinski situaciji, je ozavestila, da je ob potrebi po siru pri njej prisotna simptomatika odvisnosti.

Ta primer z odvisnostjo od sira nam jasno kaže, da je odvisnost kompleksno stanje in da je odvajanje samo prvi korak na poti reševanja. Pomembno je prepoznati, da ene odvisnosti ne zamenjamo za drugo (npr. alkohol za šport). Ključen je naslednji korak, in to je zbrati pogum in moč ter stopiti na pot naslavljanja vzrokov, kar pomeni razreševanje v telo shranjenih čustev, travm, stisk in bolečine - svojih in medgeneracijsko prenešenih. Ta del poti je dolg, lahko je zelo naporen, lahko boli, predvsem pa je povsem transformativen. In za enkrat se kaže kot edini, ki dolgoročno res razrešuje vzroke in zagotavlja razlike za osebo, ki je šla skozi ves ta proces - tudi za njene/njegove naslednje generacije.

Če je bil v primarni družini ali pri prednikih prisoten alkohol, lahko ob stiskah za regulacijo nezavedno izberemo "manjše" zlo - takrat se nam je to tako zdelo. Npr. cigareti imajo to učinkovanje hipne pomiritve ob vdihu nikotina in so zato še toliko bolj priljubljeni.

Vzrokov za katerokoli vrsto odvisnosti je lahko več, izpostavila bom tiste v zelo zgodnjem otroštvu, ob tem, da so doživete travme itak običajno že znan vzrok.

1- Pri starših in prednikih, ki so nam dajali zgled, smo se učili, da je samoregulacija ob stiski mogoča z alkoholom ali cigareti. Tudi, če je to bilo "utapljanje žalosti v vinu". Torej nadaljujemo svojo samoregulacijo po isti poti in z drugim sredstvom, jo zamenjamo npr. za hrano, vadbo, za kajenje trave, mikrodoziranje itd.

2- Večina nas v obdobju novorojenčka ni izkusila koregulacije in varne navezanosti/povezanosti.
Dojenčkov živčni sistem se ne zmore regulirati sam, tudi zato najprej rabi mamo, potem pa tudi ostale odrasle skrbnike. Seveda tega niso izkusili niti naši starši/mame, zato nam tega niti niso znali/-e omogočiti.
Posledično imamo močno aktiviran živčni sistem, iščemo regulacijo zunaj in tudi zato tega posegamo po cigaretih, alkoholu, hrani, pretiravamo v rekreativnem športu itd.
Tako poskušamo polnit prazno posodo kjer bi moral biti občutek varnosti in/ali nadomestila uporabimo za to, da nam pomagajo pri samoregulaciji, ker te veščine v zgodnjem otroštvu nismo ne izkusili, niti vadili, niti osvojili.

Dobra novica je, da se da tudi na druge načini priti v stik s prazno posodo občutka varnosti ter jo polniti in da se da (na)učiti samoregulacije tudi v odrasli dobi.