Odgovornost odraslega

Dolgo sem razmišljala ali napišem komentar pod eno FB objavo ali ne. Posebej kompleksno je ubesediti odnose, namene, težnje in iskrena hotenja, ki lahko sočasno podirajo točno to kar bi želeli, da na eni strani preprečimo in na drugi, da bi se zgodilo.

V nekaj stavkih najprej opišem kaj me je nagovorilo k razmišljanju in predvsem dvomu ali se oglasim ali ne.
Izhodiščna objava je iskrena in globoka objava mame, ki je v svojem zapisu strnjeno izrazila svoj proces ozaveščanja, spoznanja, ranljivosti in bolečine kako se je v preteklih letih odzivala na svojo hčerko, kako je ni zmogla podpreti, kako se je sama razpadala na koščke in kako je v lastni nemoči tiho zrla zraven, ko so hčero, od dojenčka do deklice, drugi odrasli postavljali v njeno nemoč in jo dajali v nič. Zapis se globoko dotakne vsake ženske, posebej vsake mame, saj je njena največja bolečina v spoznanju, da svojemu otroku ni zmogla in/ali znala biti bolj optimalna mama. In v teh segmentih ta zapis naslavlja proces zdravljenja v vseh ženskah, ki ga berejo kot mame ali kot hčere.
Ta zapis je navdušil drugo mamico, ki ga je delila in ob tem zapisala, da ga bo prebrala svoji hčeri. Ob tem je izpostavila en stavek iz zapisa prve mame: "Ti si tista, ki je prišla ozdravit našo žensko linijo."

Zanimivo mi je, da sem zapis prve mame prebrala včeraj, pa tega stavka sploh nisem opazila. Danes pa me je, tako izpostavljen in s pripisom, da bo celo pisanje avtorice slišalo še eno mlado dekle, streslo. Zakaj?

Prvo je tu moč besed. Stavek: "Ti si tista, ki je prišla ozdravit našo žensko linijo.", dekletu oz. njenemu živčnemu sistemu naloži preveč.
Pravzaprav ima isti učinek kot, če oče, ki je obrtnik, svojemu sinu (za)pove, da bo on prevzel obrt. S tem oče otroka določi v nekaj, kar je bila njegova izbira zase, kar je njegova pot in ni nujno, da je to tudi pot otroka. Predvsem pa sinu onemogoča narediti izbiro zase. In med nami so ljudje, ki so na zahtevo staršev prevzeli obrt, so zdravniki, odvetniki ali strojniki ... karkoli že, v svoji globini pa razvrti, ker ne živijo sebe.
V osebnem zanosu in navdušenju tako odrasli lastna pričakovanja in/ali želje, hotenja zrcalimo na otroke.

Drugo, pri majhnih otrocih je vedno mama/ženska tista, ki je prva v liniji, da zdravi sebe in s tem tudi družinsko linijo. In oče/moški svoj del linije.
Ženska, ki se zaveda kako tečejo prenosi med generacijami, je kot odrasla oseba tista, ki se je zavestno odločila, da celi/zdravi svoje ranjenosti, travme in bolečine in s tem posredno družinsko linijo za sedem generacij nazaj in sedem generacij naprej. Na nas odraslih je, da speljemo svoj proces (ki traja celo življenje). Ko imamo otroke, so otroci v naš proces vključeni v vlogi odnosa mama - otrok in oče - otrok. V medgeneracijsko razreševanje so vključeni posredno. Otroci bodo odločitev o procesu osebnega notranjega razreševanja sprejeli sami zase, in to zavestno, ko bodo dovolj stari. Takrat bodo delali zase in za doprinos družinskim linijam.

Na nas odraslih je, da mi prevzamemo odgovornost zase in tako doprinesemo k razreševanju travm družinskih linij. Zato ne nalagati otrokom, da odraščajo prehitro, ker vse to komuniciramo z njimi. Če hčerka/sin prinaša učenje mami ali očetu, to še ne pomeni, da je v vlogi reševalke/reševalca cele linije ali vseh generacij.

In če iz svoje pozicije odraslega prepoznamo, da naši starši ne zmorejo svojega procesa razreševanj, ni na nas, da jih rešujemo. Ko smo v svojem procesu razreševanj, posredno doprinašamo tudi k medgeneracijskemu razreševanju do lastnih staršev. Na njih pa je ali ta doprinos sprejmejo. Lahko se tudi zgodi, da se mu bodo upirali, ker ga ne zmorejo sprejeti. Zanje je bolj varno, da ostanejo v takšni notranji postavitvi, kot so. To je njihova lastna izbira, ki jo je pa (včasih) težko zraven gledati. Tako tudi očitek "Jaz sem naredil/-a vse, da rešim tebe in več generacij ujetosti v to bolečino." nima smisla.