Odgovornost in skrb za lastno zdravje

Zadnje tedne dobivam vedno bolj pogosta in direktna vprašanja ali sem cepljena.

Seveda sem cepljena ... kot otroci smo bili v moji generaciji cepjeni vsi. In pred 25 leti sem se cepila za prvo pot v Indijo, sploh ne vem več za kaj. Pa ko sem si pred 28 leti odrezala blazinico na palcu, me na urgenci niso nič vprašali, mimogrede sem dobila inekcijo cepiva za zaščito pred tetanusom.

Cepljena sem tudi na samosvojost, predvsem pa za osebno odgovornost in skrb za lastno zdravje na vseh nivojih. Ampak zato ni cepiva v tekočini in ga ni mogoče dobiti preko inekcijske igle. To cepivo se je v meni in v mojem telesu razvijalo leta, ko sem spoznavala sebe, delovanje mojega telesa, mojega bivanja v telesu in ko razkrivam, prepoznavam ter gradim svojo emocionalno, mentalno in duhovno kapaciteto.

Zato se ne spuščam v diskusije ali je C*** resničen ali umeten, je to gripa ali nov virus, ali so pristopi, ukrepi, zdravljenja itd. primerni ali ne. Jasno mi je, da svet in naše življenje v njem ni in ne bo več isto. In od prvega trenutka mi je jasno, da sem samo sama odgovorna za svoje zdravje, da ne zbolim. Kako to naredim, je spet v mojih rokah.
Zato mi ne pade na pamet, da sprejmem igro, da sem nekaj manj ker sem zdrava. Ne, ker jaz živim svoje življenje in v njem izbiram po svoji presoji, s polno odgovornostjo in zavedanjem.

Pravzaprav sem zelo hvaležna za vso dogajanje zadnjega leta in pol, saj sem (ponovno) v celoti prerešetala svoj vrednotni in vrednostni sistem, sestavila nove povezave, se mnogo novega naučila in še bolj odgovorno prevzela skrb za svoje zdravje, njegovo gradnjo in negovanje.
Zakaj? Kako?

Svoje prvo soočenje z veličino delovanja človeškega telesa sem imela pred cca 32-timi leti. Tisto poletje sem preživela v študentskem domu in študirala. Ob tem sem se odločila, da je idealen čas, da ob prebiranju debelih družboslovnih knjig srkam zeliščne čaje. In tako sem en dan pila Ašičev čaj za čiščenje krvi in drugi dan za čiščenje ledvic ... pa tako nekaj tednov zaporedoma. Po kakšnih treh tednih sem opazila, da vsakokrat, ko grem na WC, ima moj urin vonj po antibiotikih. Takrat je bilo vsaj deset let od mojega zadnjega uživanja antibiotika in ni mi bilo jasno od kot zdaj ta vonj. In to ni bilo samo z jutranjo vodo, bilo je vedno in trajalo je en teden. Ker sem se počutila dobro, se s tem nisem preveč ukvarjala. Sem pa odgovor dobila malo kasneje, od gospe, ki je takrat imela zeliščno lekarno. Pojasnila mi je, da sem s čaji pokrenila čiščenje jeter in to tako globoko, da so se izločali antibiotiki, ki so se v otroških letih odložili tudi v jetrih.
Ta izkušnja me je zaznamovala za vedno, saj sem dojela celovitost delovanja človeškega telesa in posebej mojega telesa. Dojela sem, da se "stvari" v telesu nalagajo, odlagajo in kupičijo. In to leta. In, da se nekatere same od sebe ne izločijo.
Moje otroštvo je bilo podprto z antibiotiki. Vnetja ušes, bakterije na vodi in angine so bili moja stalnica. So bila obdobja, ko sem (nov) antibiotik dobivala vsake tri tedne. Zaradi vnetij sem bila prvič v bolnici pri 11 mesecih in vse skupaj se je ponavljalo in dogajalo tam do šestega leta, ko so mi odstranili mandeljne. Danes temu rečem, da sem "zrastla na antibiotikih".
In kot po naključju sem imela "stranske učinke" uživanja zeliščnih čajev pri dvajsetih, ko je telo z njimi našlo pot, da izloči nakupičene in odložene antibiotike.

Drugo soočenje z veličino delovanja človeškega telesa sem imela kakšnih osem let kasneje. V tunelu sva po naletu v tovornjak ostala cela in nepoškodovana, avto totalka, in to je prvi del zgodbe. Drugi del se je zagnal nekaj mesecev kasneje, ko sem bila tri tedne z išjasom. Sklepala sem, da je od prometne nesreče in sem šla do manualnega terapevta. Obrati  v medeničnem delu so pomagali in še z anti vata/pita dijeto sem bila po treh tednih čisto ok. Do naslednjič ... in naslednjič. V tistem letu sem trikrat zaporedoma imela išjas. Vedno tako hudo, da po nekaj dni nisem mogla niti do WCja. Tretjič me je manualni terapevt "postrojil" in mi rekel, da tu ni nič več fizičnega na sklepni strukturi, da pri ženskah se išjas lahko razvije tudi od vnetja jajčnikov ali mehurja. Po dveh dneh globjega opazovanja in čutenja telesa sem dojela, da imam vnetje mehurja, ki me ne boli. Mogoče je tam daleč nekje nekaj malo peklo ... ampak s tem se je dalo živeti.
V tistem trenutku zavedanja mi je bilo jasno, da tega vnetja ne smem v nobenem primeru reševati z antibiotiki. In takrat je v našo družino prišla homeopatija. Z njo se je tisto vnetje umirilo v nekaj dneh, pozdravilo pa v nekaj tednih. Imela sem še kar nekaj ponovitev, ki so mi bile jasne glede na zgodovino iz otroštva in po cca petih letih so vnetja mehurja, ob podpori homeopatije, v celoti izginila. Danes mi je jasno tudi to, da se je moj prag bolečine in disociacije ob vnetju mehurja v zgodnjem otroštvu tako dvignil, da sem (blago) vnetje mirno ignorirala oz. ga nisem čutila.

Prvi val tretjega soočenje z veličino delovanja človeškega telesa sem doživela konec leta 2006 in to soočenje še traja, valov pa ne štejem več. Tisto leto sem delala na dveh projektih in nekaj mesecev sem spala po dve uri na noč, vse ostalo pa delala. Pogosto sem odspala kar v pisarni na kavču. Ob koncu leta me je M. ustavil in mi prepovedal, da nadaljujem s tem, saj je slutil, da bom končala na urgenci. Kakšna dva mesece kasneje, ko sem se malo naspala in se odpočila, sem ozavestila kakšno je bilo stanje v moji glavi. Dojela sem, da sem imela že močno otečene možgane.
Komaj sem imela občutek, da sem bolje, so se v obodbju 2008-2010 začele v firmi čutiti posledice svetovne krize in slovenskih razpisnih/političnih vija-vaj. Takrat sem ob stran potisnila vse, tudi svoje počutje in zdravstveno stanje. Vedela sem, da nisem dobro in ob delu na zadnjem projektu sem se zaobljubila sami sebi, da v nobenem primeru ne smem več ponoviti že trikratnega pristopa ... da se razdam v delu, pozabim nase, na svoje telo in potrebe ter se zadnji trenutek ujamem na robu prepada izgorelosti.

Imela sem občutek, da dobro vozim, do dneva, ko je zakuhal avto. BMW ne zakuha kar tako in  postalo mi je jasno, da je zakuhal namesto mene. To me je streznilo, da sem se resno vzela v roke in začela zavestno počivati. Spat sem šla ob desetih zvečer, zaspana ali pa ne. Ko sem brala, sem itak kmalu zakomila. In spala sem po deset ali dvanajst ur, če si nisem naredila budilke. Trajajo je pol leta, ko se je zgodilo prvič, da sem se na dan sobote in brez budilke, zbudila ob šestih zjutraj.

Po tej izkušnji sem začela s študijem kraniosakralne terapije in z njo se je moj stik z mojim telesom vedno bolj poglabljal. Ko sem tri leta kasneje končala z delom na projektu, sem imela že toliko dodatnega znanja in izkušenj, da mi je bilo jasno, da bom lahko doživela val bolezni, po tem, ko mi bo "padlo dol", da je konec projekta, odgovornosti, naporov, urnikov, usklajevanj in pregovarjanj. K sreči nisem imela resnega obolenja, lahko, da tudi zato, ker sem še okrepila počivanje. In primorska klima je tu dobro prispevala ;-). Po dodatnem letu sem začela v globine prepoznavati kako močno in kako globoko sem v preteklih petnajstih letih izčrpala svoje telo in sebe.

Tisto leto so v moje življenje prišle še Avstralske esence in z njimi teorija travme ter medgeneracijskih prenosov. Vse skupaj mi je odprlo dodatne vpoglede vase, posebej v emocionalna doživljanja in v posledice (ne)razrešenih travm iz zgodnjega otroštva in tokom življenja. Tu se poveže krog z uvodno zgodbo o antibiotikih ... da sem zrastla na njih, da sem bila veliko bolna, nekajkrat v bolnici itd.
Proces odstiranja, poglabljanja, razreševanja, zdravljenja še traja, poglabjajo se znanja in vse osebne izkušnje me vedno znova soočajo z dejstvom lastne odgovornosti za svoje fizično, mentalno, čustveno in duhovno zdravje.

Po vsem tem kar sem leta počela s seboj in svojim telesom, preko intenzivnega dela, pakiranja emocionalnega doživljanja ter pregorevanja, in po vsem kar vse sem vložila naslednjih xy let, da sem okrevala in da sem zdrava, lahko rečem, da sama sebe "cepim" vsak dan. Včasih večkrat na dan. Vedno z zdravo hrano in občasno s kakšnimi vitaminsko-mineralnimi dodatki. S podporo Avstralskih cvetnih esenc, homeopatije in Schuesslerjevih mineralov. Z obilnim počitkom, zelo mirno vadbo in s kakšno terapijo. Z jokom in/ali z biti v danem emocionalnem stanju. Z ozaveščanjem, s čim bolj stalno zavestno ter čuječo prisotnostjo in iz svoje notranje moči. S študijem in integracijo znanj. Z delom. In v odnosih, v katerih imam vsak dan pred seboj tudi osebe, ki me soočajo z mojimi mejami in z lastnim zagotavljanjem kvalitete bivanja.

S tem, da sem sama odgovorna za svoje zdravje in kvaliteto bivanja se učim iti s tokom in sprejemati odločitve vsak trenutek posebej, vedno tukaj in zdaj. Vedno v stiku s seboj, s svojimi občutki, čustvi, umom, s svojim telesom in zavedanjem. S tem, ko odgovorno skrbim za svoje zdravje in kvaliteto bivanja, odgovorno skrbim tudi za druge in celo skupnost.

Zavedam se, da nismo vsi isti, da opisano je moja izbira in moja pot. Kar si želim je, da vsak zase naredi čim več samostojno in/ali ob strokovni podpori, vedno z namenom in s ciljem biti zdrav ter bivati v svoji notranji moči.