Odgovornost do svojega telesa

Bil je december pred 26-timi leti, ko sem že tretjič tisto leto obležala z išjasom. Ko sem se spet hotela naročiti pri kiropraktiku, pri katerem sem bila nekajkrat v prejšnjih dveh prebolevanjih išjasa, mi je rekel: "Gospa, pri vas ni nič več na skeletu, tudi posledic prometne nesreče ni več. Kaj pa če imate še kakšno vnetje, npr. jajčnikov ali mehurja. Pri ženskah se lahko zgodi prenos vnetja, saj išjatični živec leži na hrbni strani kjer so jajčniki in mehur." Ostala sem brez teksta, ker mene je bolel živec, ki mi ga je vleklo v nogo, o kakšnem mehurju ali jajčniku govori "ta mojster"? 🥹

Ampak, ko sem naslednji dan ležala na kavču in začela razmišljati kako se vseeno premaknem na tla, da naredim kakšno jogijsko asano, me je preblisnilo: "To je zdaj že tretjič v tem letu. Med prvim in drugim ter drugim in tretjim išjasom je vedno minilo tri mesece. Kaj se je v tem tromesečju zgodilo, da se je spet razplamtela bolečina, če sem bila vmes že čisto ok?" Nisem zlezla na tla in vadila, ležala sem tam na kavču in premlevala vsa dogajanja tistega leta, analizirala in lovila mikro momente, ki so prispevali k tej ponovitvi bolečine.
Prva ugotovitev je bila, da ne prvič in ne drugič si nisem dala miru, pač pa sem kljub siloviti bolečini, vadila ... vsaj mačko, da se raztegnem. Po tem me je živec seveda še bolj bolel in pekel. Tako sem se odločila, da bom tokrat upoštevala nasvet, da pri išjasu je nujno treba mirovat. In sem, prvič v svojem življenju sem odležala tri tedne.
Druga ugotovitev je bila, da se je novo poslabšanje začelo vedno graditi po tem, ko sem opustila ayurvedsko dieto za podporo ob presežku vate in pite, spet sem jedla surovo sadje in zelenjavo, več kruha, mlečnih izdelkov in hladne zajtrke. To spoznanje je dolgoročno vplivalo na moj način prehranjevanja. In "anti vata čaj" iz koriandra, jire (indijske kumine) in koromača je še vedno z menoj, ko začutim, da sta v mojem telesu spet v neravnovesju vata in/ali pita (npr. ob menjavi letnih časov).
In tretja ugotovitev, ki je dozorela po nekaj dnevih opazovanja mojega telesa, je bilo spoznanje, da res nekaj ni ok z mojim mehurjem. Hm, mogoče je pa tu res kakšno vnetje? Ampak, kako jaz to nič ne čutim? Počasi sem spoznala, da sploh nimam stika z mehurjem in da se ne zavedam kolikokrat držim urin, ker odlagam iti na WC oz. da grem mimo tega, da me že peče. Postalo mi je jasno, da sem stik z mehurjem odrezala v zelo zgodnjem otroštvu, ko so se vnetja po mojem telesu vsake tri tedne selila iz območja ušes na mehur, pa nato na grlo, kjer se je razplamtevala angina. S tem sem, ob množici antibiotikov in ob nekaj hospitalizacijah, "kolobarila" do šestega leta starosti, ko so mi operirali mandeljne in se je vse "čudežno" končalo.

Kot mi je pri prvi ugotovitvi postalo jasno, da počitek ima svoj smisel, mi je pri tretji postalo jasno, da tokrat tega vnetja mehurja ne smem več nasloviti z antibiotiki, pač pa, da moram najti drugo rešitev. Takrat sem izbrala podporo s homeopatijo in pot okrevanja je trajala skoraj tri leta. Počasi sem vedno bolj zavestno prepoznavala kdaj je mehur spet na meji vnetja, včasih sem spet malo čutila išjatični živec in vedno znova sem uporabila homeopatsko zdravilo ter opazovala kaj se dogaja v telesu. Ta izkušnja me je naučila, da nič v telesu "ne izveni", kot ljudje radi rečejo. In da tudi odstranitev organa ni nujno optimalna dolgoročna rešitev. Vztrajanje v troletnem homeopatskem procesu me je naučilo, da imajo ponovitve svoj smisel, posebej, če je bila simptomatika v zgodnjem otroštvu vedno znova prekrita z antibiotiki. In vztrajanje na drugačnem prehrambenem režimu mi je pokazalo kako nimam(o) pojma, da za telo je treba ves čas skrbeti, ga negovati, krepiti in podpirati njegovo gradnjo ter regeneracijo. Mi v svojih telesih samo živimo, brez stika z njim in v glavi furamo svoj life.

K temu pisanju me je spodbudila diskusija, ki jo je pred kratkim odprla prijateljica, ko mi je postavila vprašanje kako redno jemljem Schüsslerjeve soli/minerale. Bila je šokirana, ko sem rekla, da prej sem jih jemala simptomatsko - po potrebi, da zadnje mesece, od kar plavam, pa jih jemljem vsak dan. Sledila je diskusija o tem kako in kdaj se na nekaj navadiš, kako telo ne zna/zmore več delati samo, ali je tu že prisotna odvisnost, itd. Dobro, da sem v preteklih letih o vseh teh aspektih veliko razmišljala, povezovala vzroke in posledice ter vso pridobljeno znanje, da sem ji lahko odgovarjala na vprašanja.

Ključne ugotovitve, ki me vodijo k temu, da zdaj Schüsslerjeve soli/minerale uporabljam vsak dan so:

• V preteklih desetletjih sem imela resne težave s črevesjem, tudi z diagnosticiranimi intolerancami. To je privedlo do kronično slabe presnove in slabe absorbcije, torej ima moje telo stalno pomanjkanje mikro mineralov, ki so ključni za določene biokemične procese v telesu. Ko teh ni, telo začne delat kompenzacije iz katerih se razvijejo nezavedne prilagoditve in tako se vrtimo v začaranjem krogu.
• K tem težavam s črevesjem je sigurno prispevala množica antibiotikov v zgodnjem otroštvu. Tako imam doživljenjsko skrb kaj in kdaj jem, kako je hrana pripravljena in kakšne kvalitete je. Zdaj, ko imam več znanja o probiotikih, mi je jasno, da je na meni, da ves čas sistematično skrbim za vnos probiotičnih kultur s fermentirano hrano in občasnim dodajanjem probiotikov.
• Ob študiju prenatalnih in perinatalnih procesov sem ozavestila tudi vpliv okolja v katerem zraste otrok v maminem telesu. Torej, če je mama oz. njeno telo v času nosečnosti imelo določen mineralen manjko (govorimo o mikro elementih, ki so ključni za biokemične procese v telesu), je to naše rojstno izhodišče v našem telesu. Takrat telo nima informacije, da bi lahko bilo drugače. Če bi takrat v zgodnjem otroštvu starši/zdravniki znali poskrbeti za krepitev otroškega telesa tako, da bi se to izhodišče okrepilo, bi se dalo narediti zelo veliko. Ko pa so pri meni na to prišla še leta z antibiotiki, je kapaciteta mojega telesa bistveno šibkejša kot je kapaciteta telesa nekoga drugega.

Ob tem, da imam zelo dobro izkušnjo kako Schüsslerjeve soli/minerali podprejo mlade športnike, da imajo bolj celovito regeneracijo po športnih naporih, so zgoraj navedena spoznanja dodatno prispevala k temu, da se ob plavanju redno podpiram tudi z dodatno mineralno podporo. To ne delam zato, ker bi bila odvisna ali pa ker bi jedla junk food, pa bi imela manjko. To delam zato, ker moje telo ob novi fizični obremenitvi (za katero moram zelo na počasi graditi kondicijo), pač nima polne kapacitete za dobro regeneracijo. Če pa se podprem, je moja kvaliteta bivanja v vsakdanjem življenju bistveno višja. Pravzaprav delujem preventivno, namesto, da bi na polno plavala in čez pol leta ali pa eno leto ugotovila, da sem (spet) v stanju izgorelosti.

Vredno je, da se usposobimo kaj je za nas negovalno, podporno, krepčilno, kaj gradi naše telo in nas, kako lahko nadgradimo naše šibke točke in kje smo na tem, da bomo določene manjke doživljenjsko dodatno krepili. In, ko vemo oz. vidimo, da smo v obdobju večjih obremenitev (fizičnih ali psihičnih), je na nas, da se dodatno podpremo, ne pa da stiskamo zobe, gremo skozi in potem končamo izčrpani, izgoreli, bolni in psihično razstavljeni.

Foto: Letos mi je plavanje, z dodatno opisano podporo, "prineslo" toliko okrepitve, da sem začela z zaključevanjem odprtih izobraževalnih procesov. Najprej sem s certifikacijo zaključila program izobraževanja po standardih Evropske platforme za biokemijo po dr. Schüsslerju. Na sliki sva z mentorico Jelko Žnidar.