Ob knjigi "Pričakovanja"
Petkovo soparno popoldne in večer sem preživela ob romanu Pričakovanja. Ravno, ko sem zaključila, je začelo sunkovito pihati in kmalu za tem tudi deževati. To je pomenljiva simbolika ob knjigi Novogoričanke Anje Mugerli, ki je prejela letošnjo nagrado kresnik, v kateri obravnava zelo kompleksno, bolečo, ranljivo in tabuizirano temo neplodnosti in umetne oploditve ter osebno, medicinsko in družbeno soočanje z vsem kar takšna situacija prinese paru, še posebej pa ženski.
Sredi zgodbe sem prepoznala notranji impulz, da jo berem kot biografijo, še posebej so k temu prispevali mestni detaili Nove Gorice, s katerimi se srečujem vsak dan. Večkrat sem zavestno ponastavila perspektivo bralca na zgodbo romana, ki vsebuje elemente bolečih in ranljivih osebnih stisk ženske/žensk v dani situaciji soočenja, da do zanositve ne pride.
POZOR!
Moje nadaljno razmišljanje ob knjigi je lahko triger za žensko, ki je šla skozi podobno življenjsko izkušnjo. Zato, z vso odgovornostjo, ne bom rekla, da to knjigo priporočam ženskam, ki so trenutno v tem procesu ali tistim, ki so to doživele. Ja, knjiga je odlično izhodišče za takšno žensko, ki se odloči nasloviti bolečine, stiske, strahove, žalost, žalovanje in izkušnje iz tega obdobja. Ob tem vsaki priporočam terapevtsko podporo.
Je pa knjiga lahko dobro izhodišče partnerjem, družinskim članom, prijateljicam/prijateljem, sodelavcem teh žensk, saj omogoča vpogled v doživljanje in stiske ženske, ki gre skozi vse procese in posege v svoje telo. S tem vedenjem so te osebe lahko bolj sočutne, podporne, lažje poslušajo in manj delijo nasvete ter pričakovanja.
Zgodba naslavlja bolečino mimo katere hodimo osebno, strokovno in kolektivno. Kot paradoks, medicina s tehnično dovršenimi postopki umetne oploditve, to bolečino v celoti ignorira. Vsi postopki so neosebni, sočutnost je v domeni posameznih oseb iz medicinskega tima, ki poskušajo ženske v danem trenutku na kratko podpreti.
Ko ženska doživi soočenje, da zanositve ni in ni, ji sledi soočenje z diagnozo neplodnosti. Sledi soočenje, da se mora odločiti ali izbere pot umetne oploditve. Takrat je ta nabor čustev, občutkov, bolečin, stisk, pričakovanj, krivde, notranjih bitk, premlevanj in soočanj z družbenimi pritiski zelo obsežen, kot ga v zgodbi ubesedi igralka v intervjuju z Jano (glavnim likom): "Vsa njena dejanja so usmerjena v to, da bi z možem dobila otroka, in njene odločitve, tako se zdi, izvirajo iz njenega razuma, medtem ko njeno telo, ki jo je po njenem mnenju izdalo, ostaja na zadnjem mestu. Njegova funkcija je le še to, da ji poskrbi tako želenega otroka. In ravno ta prelom med njeno psiho in fizičnim telesom jo pripelje do tega, da začne izgubljat stik z resničnostjo."
V knjigi ni izhodišča, ki bi posvetil na potrebo te ženske po (sistematični) terapevtski podpori. Jasno je osvetljena partnerska, prijateljska in družinska podpora, zbiranje informacij in vzajemna podpora žensk v zaprtih skupinah na javnih omrežjih ali preko blogov. Skozi celo knjigo so nanizana vprašanja in dileme ženske, njeni notranji boji s krivdo, strahovi, nihanja med vztrajanjem, obupom, žalostjo, ubesedena so soočenja ženske s svojim telesom, njegovo funkcijo, z občutenji sprememb ob hormonski terapiji, boj z lastno podobo in družbenimi pričakovanji, ubesedena je bolečina spregledanosti z občutkom, da ženska na ginekološki mizi postane objekt medicine.
Skozi perspektivo prenatalne psihologije sta oploditev in ugnezditev prva procesa kjer začnemo spremljati razvoj zarodka. In od tod naprej tudi spremljamo aspekte prenatalne travme osebe. V primeru diagnoze neplodnosti in umetne oploditve travmo iz prenatalnega obdobja doživlja mama oz. oba starša in seveda tudi zarodek/otrok. Ko mama, ob vseh stiskah uvoda v nosečnost, z medicinsko pomočjo zanosi, donosi in rodi, največkrat uvodne stiske postavi na stran in gre z otrokom naprej skozi življenje. Ampak, skozi perspektivo medgeneracijskega prenosa travme, se tu nabira "vozel" bolečine, ki bo enkrat v prihodnje iskal pot razreševanja.