Osebna transformacija ob velikih družbenih preobratih

V teh dneh, tednih in mesecih gremo vsi skozi podobne procese razmišljanj. Samo, da pri enih pride določena tema na vrsto prej, pri drugih kasneje. Pač glede na trenutne življenjske situacije, ki se nam dogajajo. In zdaj, ko se je začel naslednji krog aktivacije, se drugi del populacije srečuje s temami, situacijami in stiskami s katerimi so se tisti, ki so delovno aktivni že ves čas korona epidemije, srečali takoj po uvedbi ukrepov.

Npr. maske. Od daleč nam je bilo logično, da jo prodajalka, ki je cel dan za blagajno, rabi, da je zaščitena. In množica je prostestirala po medijih in družbenih omrežjih dokler vse prodajalke niso »oblekle« mask. Ko smo sami šli v trgovino, smo si masko nadeli za tistih nekaj minut, opravili nakup in jo sneli že na izhodu iz trgovine, ne šele v avtu.
Zdaj se že dva dni srečujem z množico protestov »Ne bom nosil maske, ne morem dihat.« In mesec dni nazaj smo pa menili, da z masko varujemo prodajalko?
Ta prodajalka je že šla čez dihalno stisko ter že dolgo nosi masko cel delovni dan. In ne vprašamo se kako ji je bilo in ji je danes, ker je samo po sebi umevno, da jo bo imela ... za lastno zaščito ob množici kupcev, ki gredo dnevno mimo nje in njenega delovnega pulta. Nosila jo bo še naslednje mesece, dokler bo veljal ta ukrep. Ali pa še dlje, če bo izbrala sama.
Ja, večina lahko izbere sama. Nekateri pa izbire nimajo, ker je narava njihovega dela takšna. Medicinsko osebje glede nošenja mask nima izbire že dolga leta. Smo se kdaj vprašali kako kirurg pod njo diha pri nekaj urni operaciji? Ali pa zdaj, ko imajo še skafander in včasih celo dvojno masko?
Ne glede na to ali se z ukrepi strinjamo ali ne, ali menimo, da je cela zgodba/situacija okoli tega virusa resnična ali nesmiselna ali da je teorija zarote, dejstvo je, da je spremenila naša vsakdanja življenja. In na nas, na vsakem posamezniku, je, kaj bomo s tem naredili.
Po radiu so danes imeli prispevek ob prazniku občine Ajdovščina. Novinarka je Ajdovca na drugi strani mikrofona vprašala v čem so Ajdovci posebni, drugačni. Njegov odgovor je bil: »Ajdovci smo se naučili normalno živeti tudi, ko burja piha 200 km/h. Za nas je to popolnoma običajen pomladni dan, ki bi druge v celoti ohromil.« Skozi vsa leta merjenja moči burje na Ajdovskem je bila najvišja zmerjena hitrost 235 km/h.
V življenju so situacije, ki se jim ne moremo izogniti. Ni perona postaje na katerem bi izstopili iz vlaka. Takrat je na vsakem posamezniku in na družbi kot celoti, da najde pot kako s tem živeti. Mlad slovensko-italijanski par je našel pot kako se v dani situaciji zaprte meje sreča, druži in naprej živi svoje skupno življenje.

Pri naravnih katastrofah znamo rečti, da »narava najde pot«. Tokrat predlagam, da pot, ki je prijazna, primerna in varna vsak najde zase ... znotraj trenutne dane situacije. Brez drame, upiranja, prerekanja, sojenja, primerjanja. Pomembno je, da najdemo praktične rešitve pri manjših stvareh (nošenje maske za tistega, ki ga porine v stisko, lahko ni več majhna stvar). Ker, dana situacija je tek na dolge proge. Prišle bodo še kakšne bolj kompleksne situacije in trenutki, kjer bomo potrebovali celo zalogo svoje energije in moči, da bomo našli rešitev, da se bomo premaknili naprej ali pa da bomo lahko živeli. V kompleksnih in/ali težkih časih je  smoterno razporejanje lastnega vložka energije.