Notranja ujetost, ki poguje naša ravnanja

Pred nami je eden od primerov nacionalnega vzorca kako narod sam sebi koplje luknje .... zdaj že jame, ko je na drugi strani politična sila v uradni inštituciji to izkoristila in postopkovno vse skupaj uporabila za svoje interese.
Iz perspektive teorije travme se nerazrešene travme ene generacije čez dve ali tri generacije pokažejo kot (samo)destruktivni vedenski vzorec, kot nasilje, ali pa kot diametralno nasproten način razmišljanja, funkcioniranja. Npr. generacija, ki je doživela travmo, je kot zaščitni (in takrat tudi preživetveni) vzorec razvila nezaupanje v gospodarja, vladarja, ker je zlorabo doživela s te strani. Njihovi potomci v drugi ali tretji generaciji to nezaupanje doživljajo kot generalno nezaupanje v šefe, lastnike, v politiko oz. vse kar je v coni upravljanja oz. političnega. To je tako močno, da ne zmorejo čez blokado in vztrajajo na svojem bregu, stališču ali sodbi oz. v konkretnem primeru, ne zmorejo vložiti napora, da razrešijo notranje boje in nasprotovanja ter da vztrajajo v pogovorih zato, da se uskladijo in gredo skupaj naprej v akcijo za ohranitev vode.
In na drugi strani imamo oblikovano strukturo oblasti, ki je skoraj identična pretekli, ki dan za dnem izvaja zlorabe sistema in položaja. Ta bo to delala vse dokler se bo dalo, dokler bodo priložnosti in možnosti. S situacijo, ki je nastala okoli referenduma za zaščito voda, jim takšno njihovo delovanje omogočamo in dopuščamo.

Na tej točki je to tisto soočenje, ki ga izpostavljam zadnje leto, do katerega je oz. še bo prišel vsak od nas v mnogih situacijah osebnega, poklicnega in družbenega življenja - in to večkrat. To je trenutek zavedanja, da zdaj je treba delovati drugače. Pa ne tako, da grem naprej z istim načinom funkcioniranja ... zaradi tega se je v tej pobudi za vodo zgodilo kar se je zgodilo in kar je opisano v izjavi.
Trenutek zavedanja, ki razrešuje tudi notranjo ujetost v bolečine travme preteklih generacij (lahko tudi v bolečine lastne travme), zahteva konstantno zavestno izbiro dejanj. Za to je potrebna stalna budna prisotnost oseb (zavedanje) in zaveza sebi, da, ne glede na dano situacijo, delujem moralno, etično, osebno in družbeno odgovorno.
Zanka, ki jo imamo vsi okoli vratu in zaradi katere ne ravnamo tako, je v tem, da smo um oz. mentalno kapaciteto postavili na mesto zavedanja. Ampak, ko delujemo iz pozicije uma, osebo “od zadaj” še vedno vodijo podzavestni vzorci, bolečine osebnih, medgeneracijsko prenešenih in kolektivnih travm.
Na žalost smo v to ujeti. Prvi korak k premiku je osveščenost, ki daje občutek zagona in drugačnega pogleda, kar pomeni, da nam je mentalno, intelektualno vse jasno. Ta širša perspektiva se nam tako pokrije z znanjem, izkušnjami in veščinami.

Vendar je potreben naslednji korak - dvig zavedanja, kar sočasno pomeni,
- da se zavedamo stalne prisotnosti svoje kapacitete podzavestnih vzorcev, ranjenosti in bolečin s katerimi sicer funkcioniramo na avtopilotu in zaradi njih vztrajamo pri določenih pogledih, stališčih, dejanjih in vedenjih.
- da ozavestimo, da se je zgodil trenutek, ko je zunanja okoliščina “pritisnila na gumb” našega nezavednega. Takrat odreagiramo reaktivno z jezo, uporom, strahom ali se umaknemo, zamrznemo. Običajno ostanemo v tej reakciji in delujemo iz nje.
- da zmoremo sprocesirati in razreševati notranji pritisk frustracije, jeze, strahu, žalosti, bolečine, težnje po umiku ali nadaljni zdrs v zamrznjenost. To se zgodi, ko zmoremo ujeti trenutek pred reaktivnim odzivom opisanim v prejšnji točki. To je trenutek, ko začutimo notranji pritisk in ozavestimo njegovo prisotnost. Kar se nam dogaja je, da ko prihaja do tega notranjega zavedanja hočemo vedeti zakaj in od kje je, kaj ga povzroča. In tu se nam spet vplete um, ki se razcveti v razglabljanju in iskanju vzrokov, vzorcev, rešitev, poti ... itd. Za nekatere vzorce, ranjenosti, strahove, jezo in bolečine je dobro, da vemo od kje in zakaj so tu. Ampak, trenutki notranjega pritiska se nam dogajajo v vsakdanjem življenju, včasih si sledijo kot, da so na tekočem traku. Zato je ključno, da osvojimo veščino njihovega ozaveščanja in procesiranja v vsakdanjem življenju in ne samo znotraj varnega terapevtskega okolja. To zgleda tako, da ko začutimo, da je zunanja situacija pritisnila na en notranji gumb, predihamo pritisk, ne sprašujemo se po vzroku in ko čutimo trenutek olajšanja, se odločamo kaj in kako bomo naprej. Tista situacija, ki nam je pritisnila na gumb je običajno takšna, da terja naše sodelovanje, zato se lahko z vzroki notranjega pritiska ukvarjamo kasneje.
- da, s tistim trenutkom olajšanja iz prejšnje točke, nastane prostor iz katerega lahko delujemo drugače, zavestno, osebno, moralno, etično in družbeno odgovorno, ne iz avtopilota, brez pritiska osebnih notranjih ranjenosti in bolečin preteklih generacij.

Terapevtski pristopi, ki delajo s travmami, kažejo, da je ključ v procesiranju, ne v poznavanju vzroka. Vedenje lahko olajša, gradi našo notranjo kapaciteto, vzpostavlja povezave. Lahko pa predstavlja hrano za um, ki vse odpelje v mentalno preigravanje, pogosto spet v sojenje, obtožbe ali iskanje obhodov, na podzavestnem nivoju pa v nadaljni umik ali zamrznitev.

To, da za določene travme ne vemo od kje in kdaj so ali da nimamo slik, je zaščita. Ker poznati vse detaile, bi lahko pomenilo, da je to preveč za naš sistem. Občutki pa so tu, spakirani v celice telesa in živčnega sistema in ko zunanje situacije pritisnejo nanje, dozorevajo za razreševanje. Če jih spet umaknemo, jih ponovno potisnemo v telo in nastaja efekt ekonom lonca v katerem se nabira pritisk. Razlika je v tem, da prva generacija, ki je doživela travmo, je bolečino odrinila zato, da je zbrala moč in da je preživela. Ko se mi, kot druga ali tretja generacija srečujemo s tem, smo v drugih življenjskih okoliščinah in običajno nam omogočajo, da bi naredili tudi korak k procesiranju travme ter nadaljnemu zavestnemu ravnanju.
Ko gre za osebni del življenjskih situacij, si vse opisano lahko predstavljamo. Ko gre za službeni ali druženi, politični del, smo razvili stališče, da je to ločeno ... da ločimo zasebno in službeno. Ampak, človek je celovito, eno bitje. Nisem jaz doma, ti pa v mojem imenu hodiš v službo ali pa se družbeno angažiraš. Jaz sama sem sama s seboj, sem doma z bližnjimi, sem v službi in družbi.

Pred nami je velik izziv, ko v službenih in družbenih situacijah  prepoznavamo kje je meja zagovarjanja svojih stališč in interesov zaradi nezavednih pogojenosti.

Začnemo z zavezo, da res iskreno stopimo skupaj in delamo skupaj toliko časa, da kjub nasprotjem gradimo zaupanje, razrešujemo drugačne poglede, stališča, pričakovanja, razrešujemo osebne, prej opisane, notranje pritiske in skupaj počasi najdemo nove poti, rešitve, besede, stališča, dejanja. Ko/če zavestno vstopamo v proces, da bomo vztrajali brezpogojno in konstruktivno, se vedno zgodi premik.

Foto na naslovnici: Soča, avtorica: Anaya Nanadaprema