Naslavljanje travm s telesno orientiranimi tehnikami

Danes sem sodelovala v diskusiji katere telesno orientirane tehnike so tiste, ki bi jih priporočali za razreševanje travm in del mojega zapisa delim tudi tu.

Za resen terapevstki proces, je ključno, da oseba naredi korak v to smer z lastno voljo in iz lastne notranje moči. Takšen terapevtski proces, ki naslavlja travme, ni čarobna palčka, pač pa poglobljen proces, ki traja nekaj let - posebej, ko nimamo težnje, da bi prehitevali in porivali notranje procese hitreje kot gredo po naravni poti. In tak proces je tudi naporen, stresen in terja mnogo notranjiih kapacitet, kar pomeni, da je lahko včasih zelo kompleksno vzporedno živeti vsakdanje življenje in speljati delo, odnose, odgovornosti. Je pa vreden vsakega trenutka biti sam se seboj, s svojim telesom, čutiti ter odčutiti svoje občutke, biti s svojim celjenjem, okrevanjem in regeneracijo ter biti sam svoj notranji graditelj.

Ključ telesno orientiranih tehnik je graditev zavedanja (varnega) bivanja v svojem telesu. To ni na on/off gumb. Namreč 99% časa smo mi vsi v svoji glavi, sploh ne v telesu. Ker biti v telesu, ko je lepo, je super. Ampak biti v telesu in čutiti ter odčutiti, ko boli fizično ali čustveno, pa je lahko peklensko težko. Takrat disociaramo in to iz zaščite. Zato se nekaterim zgodi, da ko so v soočenju s svojo čustveno ali fizično bolečino, dobijo panični napad. Ker živčni sistem prižge alarm, da mu je preveč.
Zato je pri telesno orientiranih tehnikah ključno, da je terapevt usposobljen, da je šel sam skozi svoje kompleksne procese biti razstavljen in se na novo sestavljati ter postavljati. Ker samo takšna oseba, ki je izkusila, čutila in odčutila stisko ter ob tem doživela, da je varno biti v tej najtežji točki globine, bolečine in praznine, ima kapaciteto brezpogojno stati ob osebi, ki gre zdaj skozi ta proces. Ker, v tem primeru je cel sistem tega terapevta v vlogi koregulatorja, ki klientu pomaga procesirati, občutiti varen prostor in zaupanje, da zmore biti s svojimi občutki, stisko, bolečino, intenzivnimi čustvi in pri polnem zavedanju bivanja v telesu. Takrat se v terapevtskem procesu ne bodo zgodile retravmatizacije ali pa ponovno prekrivanje vzrokov.

Zavedam se, da s tem izključujem marsikatero tehniko in terapevta. In zavedam se, da vsi si ne želimo tako globoke globine in razreševanja ter celjenja vzrokov. Tako so vse ostale tehnike tudi dobra podpora, ampak žal mi je, ko ti terapevti klientom vsadijo prepričanje, da je travma s tem za vekomaj rešena. Ne ni. Ker ko se bodo naslednjič pojavile življenjsko ogrožajoče okoliščine, se kakšen od aspektov travme ponovno aktivira. Takrat se osebi, ki je bila prepričana, da je vse rešila, (spet) sesuje svet, namesto da bi bila usposobljena kako si pa v tej kritični situaciji pomagati, se spet podpreti in trenutno situacijo doživeti ter speljati tako, da z gre z njo skozi svoj naslednji razvojni proces.

Tako, da vabim vse terapevte, da nehamo biti tako zelo prepričani, da v primeru naslavljanja travm dela delite gumb, pri čemer kot človeštvo nimamo znanja in razumevanja za vsaj 50% (subtilnih) procesov, ki tečejo v nas in v naših telesih. Za kvaliteto našega bivanja in gradnjo kapacitete soočanja s spremembami in težkimi življenjskimi situacijami je pri sebi bolje imeti odprta vrata za možnost, da se naši občutki, doživljanja, bolečine in stiske spet kdaj pojavijo ... in s tem ni nič narobe. Ker takrat je v našem sistemu tudi odprta sprejemljivost, da jih lahko naslovimo, razrešujemo, celimo in gradimo nove/dodatne osnove ter kapacitete. In predvsem, da je varno, da si takrat najdemo pomoč.

Art: neznani avtor neurografike