Medgeneracijski prenos travme
Knjiga "Podedovane družinske travme" je v zadnjih mesecih zaokrožila po slovenskem prostoru in vidim, da zdaj mnogo terapevtov poskuša ta vidik vključevati v svojo prakso. Tudi sama sem knjigo pred meseci priporočila kot resno poletno čtivo.
Ampak, delo s travmo ni nekaj, kar nasloviš enkrat in gre mimo, kar "izzveni". Travma se inkapsulira v celice telesa, in sier zato, da zaščiti posameznika. Za vsebino "Pandorine skrinje", ki se odpre, ko odpremo to kapsulo shranjene travme ni dovolj, da zanjo samo vemo. Za razrešitev in zdravljenje je potreben celovit terepevtski proces.
Nadaljevanje zapisa je del komentarja, ki sem ga danes zapisala ob zapisu na temo knjige objavljenem na FB.
Iz strokovnega vidika travme mi ni všeč izpostavljeni naslov knjige v slovenščini, ker sporoča ravno obratno kar sporoča original.
Original je "It Didn't Start with You: How Inherited Family Trauma Shapes Who We Are and How to End the Cycle", kar pomeni, da naslov jasno sporoča, da se je nekaj zgodilo prej, in kar je dediščina, ki jo dobimo.
V slovenščini je naslov "Podedovane družinske travme" in ostalo je dodaten opis na naslovnici za katerega se moraš odločiti, da ga dodatno prebereš.
Iz stališča nezavednih odzivnih mehanizmov v posamezniku, slovenski naslov v podzavesti aktivira krivdo in nemoč ... v smislu, podedoval sem en kup travm in težav prednikov, nič nimam z njimi, nosim to breme, ovira me v življenju, da ne morem biti jaz, itd. To pa je močan triger za vse travmirane, kar jih lahko dodatno pasivizira, postavlja v nemoč in obup. Vse to je posebej pomembno, ker samo vedeti katere so te travme, ki so predniške in sooblikujejo tudi nas, sploh ni dovolj. Razreševanje teh travm, vzpostavljanje novega notranjega zemljevida delovanja in odzivanja, stopiti v svojo zdravo notranjo moč, je kompleksen in dolgotrajen terapevtski proces. In za večino odraslih bo na eni ravni trajal celo življenje, saj so se ti vzorci in mehanizmi delovanja korenito prepletli v naš vsakdanji način funkcioniranja.
Tako na tem mestu založbi/založbam predlagam, da ob objavi knjig na temo travm zelo temeljito premislijo kako je preveden naslov (in tudi vsebina knjige), ker ravno v tem primeru je jasno videti, da so avtor in založniki v angleški verziji zelo jasno vedeli kako želijo že z naslovom podpreti osebo, ki je v notranji stiski in ji bo vsebina knjige lahko dala nekaj odgovorov ter usmeritev za nadaljno razreševanje te stiske.
Pri zdravljenju travm je zelo pomembno katere besede uporabljamo, v katerih besednih zvezah jih izgovorimo in s kakšnim tonom/energijskim nabojem naslovimo osebo, ki se sooča s posledicami travm. Namreč, beseda/besedna zveza je pri travmatiziranemu lahko silovit triger za reakcijo izbruha, umika/bega ali zamrznitve.
*Foto na naslovnici: drevo BOAB in njegov cvet, iz katerega je pripravljena Avstralska cvetna esenca, ki naslavlja razreševanje družinskih vzorcev in tudi travm