Medgeneracijske zgodbe tega prostora

V drugi polovici novembra 2024 sem začela opažati, da mi je na trenutke zelo težko. Težko sem gledala in opazovala nadaljno potrošniško ekspanzijo, ki se je iz dneva v dan razraščala vse do novoletnih praznikov. Nekaj dni po praznikih sem imela občutek kot, da sem lažje zadihala, potem je bila ta stiska spet tu. Takrat mi je postalo jasno, da mora biti tu še kakšen drug aspekt, da tisti praznični potrošniški pritisk je bil samo ena od manifestacij. Zato se zadnja dva meseca vsak dan večkrat in vedno znova ponastavljam, zavestno stopam nekaj korakov nazaj, da sem lažje z globokimi občutki in z namenom, da bi videla čim širšo sliko.

Tako se je v tem času v enem delu mene oblikoval prazen prostor. K sreči znam in zmorem biti z njim, saj je ta prazen prostor ključna komponenta kraniosakralnih procesov. Ampak, eno je ta prazen prostor spremljati, podpirati in držati eno uro v kraniosakralni obravnavi, drugo je z njim živeti 24/7. Pomaga vedenje in izkušnje, da ta notranji prazen prostor sploh ni prazen. V njem je množica občutkov, čustev in čutenj, ki so tam na varnem in "v miru" vse dokler se v nas ne zgradi notranja kapaciteta, da zmoremo soočenje s temi preteklimi občutki, čustvi in čutenji, da zmoremo skozi njihovo procesiranje, odčutenje, razreševanje in celjenje.
Iz tega mojega notranjega praznega prostora se v zadnjih tednih oglaša krik smiselnosti bivanja tukaj in zdaj, ko ta družba, in še posebej nekateri posamezniki v njej, vedno bolj norijo, hodijo mimo vseh osnovnih načel dostojanstva človeka, planeta in našega bivanja. V proces čutenja prihaja sila nemoči, zlorab in teža boja, ki (še) ne kaže rezultatov.
K sreči so ti občutki in spoznanja v minimalnem doziranju ... bolj kot zrna modrosti. Ker, če bi popustila moja notranja varovalka in bi me na enkrat preplavil celoten val teh, v celice inkapsuliranih občutkov, bolečin in čutenj, moj živčni sistem - in z njim jaz - nimava zadostne kapacitete za procesiranje te celotne sile čustev, bolečin, čutenj in energije.

Čutenje in notranji pritisk sta se delno umirila, ko sem pred 14-timi dnevi brala knjigo Sanje Rozman Ujetniki preteklosti. Avtorica v knjigi pripoveduje zgodbo klientke Ane in sočasno vanjo prepleta strokovna psihološka in psihoanalitska pojasnila in razjasnitve, osebno zgodbo in tudi poklicne/strokovne dileme. Ravno ta Sanjina odkritost same s seboj in z bralcem je začela umirjati ta moj notranji vihar, ki ga podpihnejo moje osebne pretekle izkušnje ... in razvije se burja, z občasnimi silovitimi sunki.

Spoznala pa sem, da del sile, ki razplamteva mojo stisko in notranji vihar, izhaja tudi iz kolektivnega doživljanja, čutenja in prostora. Ta skupni energijski prostor, v katerem bivamo, ni prazen, tu se vse, iz dneva v dan, bolj iskri, strahovi se stopnjujejo, negotovost trka na vrata. Tudi tu piha burja, z občasnimi sunki ... držimo pesti, da do neurja ali tornada ne pridemo.

Ob vsem tem sem se spomnila na dr. Dano, ki je ena ključnih nosilk Polyvagalne teorije in poudarja moč in pomen "kresničk": “Glimmers are tiny moments of goodness that help us remember that regulation, safety and connection is also possible. It doesn't take away the trauma or the suffering but it's a reminder that our biology, our nervous system, is capable of holding all that suffering that's not yet resolved.”
In omenjena Sanjina knjiga je bila v preteklih dneh en tak moj stabilizator, saj sem skozi zgodbo knjige spremljala terapevtski proces Ane (katere življenjska zgodba je zelo težka), njeno procesiranje, učenje drugačnih in novih izbir, delovanja in soočanja z okoliščinami vsakdanjega življenja.

Po tem pa se je za konec tedna pred mano (in polno dvorano malega odra SNGja v Novi Gorici) odigrala zgodba glavnih likov predstave "1973", transgeneracijske dokumentarne fikcije.
Če smo se od srca nasmejali nekaterim družinskim, lokalnim in družbenim situacijam življenja v 70-tih in 80-tih v Jugi in v obeh Goricah, so se detaili posameznih zgodb zelo globoko zarezali v nas in naša srca. Odpirala so se vrata za procesiranje stisk, ki so jih na tem prostoru doživljale generacije pred nami, mi za njimi in jih doživljajo generacije za nami. Štiri urna predstava intenzivno niza in prepleta zgodbe, občutke, odločitve, dejanja in njihove posledice devetih družinskih članov štirih generacij. Mali oder SNGja daje možnost, da se dejansko počutiš, da tudi sam stojiš v njihovi kuhinji in spremljaš ter doživljaš vso družinsko dinamiko kot, da si družinski član. In verjamem, da je vsak od nas imel trenutek, ko se je počutil točno tako, kot se je kdaj dogajo v našem otroštvu v kuhinjah naših staršev, starih in pra staršev. Zgodbe družinskih članov štirih generacij so med seboj zelo prepletene, v družinsko dinamiko se vpletejo tudi tisti člani, ki v družino prišli s poroko. Predstava je nazoren in slikovit prikaz medgeneracijskih prenosov, zamolčanih doživetih grozot in stisk, izbruhov jeze, očitkov, odsotnih mentalno-duševnih stanj, družbenih dogajanj ter posledic. Na časovnem traku 80-tih let sooblikujejo pranono, nono, mamo in njenega moža, hčerko ter sina, njegovo ženo in njuno hčerko, pa še njegovo drugo ženo.

Od 8. februarja 2025, ko je potekala slavnostna otvoritev GO2025!, evropskega mesta kulture, se vsak dan bolj globoko zavedam kako močna je simbolika vzpostavljanja, graditve, razvoja in razcveta povezanosti ter sodelovanja obeh Goric. Tu ni nič samoumevno ... če mi to še ni bilo dovolj jasno, mi je kristalno jasno po doživeti predstavi "1973". In vsak dogodek, vsaka prireditev, vsak projekt, ki naslavljajo ta obmejni prostor, globoko zarežejo v skoraj 135-letno zgodovino tega prostora in sedmih generacij, ko so bivale in ki bivaju tu. Vmes ni delite/briši gumba. Vse doživeto: veselje in stiske, bolečine, zamere, revščina in prosperiteta, razcvet in vojne ter gospodarske krize, delo v tujini, vse to so nosili in nosijo ljudje tega obmejnega območja. In vsakokrat, ko o tem govorimo na glas, se odpira prostor za razreševanje, procesiranje, celjenje, okrevanje in postavljanje novega ... in to v tem trenutku tukaj in zdaj, ko je ta naš svet iz dneva v dan bolj pretresen, občutek varnosti je vedno bolj vprašljiv, ko starejši doživljajo, da se zgodovina ponavlja in vpijejo na glas: "Ne dovolite, da se ponovita prejšnji svetovni vojni!" Ja, linija je danes zelo tanka. Možnost izbire med človečnostjo in sodelovanjem ter grožnjami in rušenjem je zavestna odločitev (tudi) vsakega od nas. Za začetek pri sebi, v domačem okolju, v lokalni skupnosti in nato navzven v vedno širšo družbeno skupnost.

Predstava "1973" je kompleksna, naporna in vsakemu gledalcu naloži obilo notranjega dela. In ravno zato je kresnička/glimmer, ki sveti in nam omogoča razreševanje in celjenje preteklosti zato, da zberemo vso zdravo notranjo moč, da od zdaj naprej drugače kreiramo, oblikujemo, ustvarjamo ter gradimo sedanjost in s tem tudi prihodnost - tega prostora in družbe tu ter na celem planetu Zemlja.