Krivda

Krivda je globoko vsidrana v slovenski (kolektivni) nacionalni karakter. V tem letu je dobila krila, te dni je eksplodirala.

Krivda se kaže

• ko oseba za nekaj krivi drugo osebo, to je lahko z opozorilom, v slovenskem okolju se to največkrat dela z očitki, sodbo, zmerjanjem, kaznovanjem;
• ko oseba prevzame nase krivdo , ki ji je naložena in z njo živi; lahko jo sprejme, lahko se počuti njena žrtev, lahko z njo krmili skozi življenje ali pa se ves čas bori in dokazuje, da ni kriva;
• ko oseba krivdo ponotranji in jo nalaga sama sebi.

Prvi obliki lahko rečemo tudi nalaganje krivde drugemu. Poznamo jo kot kazanje s prstom na drugega.  Kaže se kot potenciranje razdvajanja na mi/vi, naši/vaši. Tu smo Slovenci fenomenalni. Vedno znova, dan na dan, bruhamo sodbe in obtožbe en na račun drugega. Ne glede na temo, ne glede na to na katero stran se postavi kdo. Ko gre za krivdo, večina pade na vseh ravneh komunikacije oz. komunikacijskih veščin.

Druga oblika je tista, ki se je vsidrala v nas v zgodnjem otroštvu, ko so starši in ostali odrasli "mojstrsko" izvedli medgeneracijski prenos zamer, jeze, sovraštva, ločevanja, razlikovanja in srda tako, da so iz svoje neveščosti v komunikaciji v nas zabetonirali občutek, da smo dežurni krivci za vse. Tudi ta aspekt smo doživli skoraj vsi in vsi ga imamo vsidranega v svojo notranjo vedenjsko, čustveno in vzorčno postavitev/shemo/matrico.

Zanimiva je skupna prepetenost teh dveh, ko se vzorec krivde preteklih generacij prenese na naslednje generacije in vmes še "mutira" ... spremeni obliko, oseba prevzame ravno obratno skrajno prepričanje ali deluje iz vzorca druge skrajnosti. Vse to se zgodi, ko v prvi generaciji travma ali vzorec nista bila razarešena in se v drugi ali tretji generciji (posebej močno oz. izrazito) pokažeta skozi verbalno nasilje.

Ko se srečata dve osebi, se zgodi bio-kemija, energija steče na neverbalni ravni in iz tega takoj vemo kdo je kdo, kje je čigavo mesto. Ko rečemo še nekaj besed, se takoj ve kdo je močnejši in kdo je šibkejši. Ko se v diskusiji pokažejo različna stališča, mnenja, ko se začnejo kazati rezultati neopravljenega dela ali nestrinjanja, pri močnejšem vzorec krivde eksplodira in verbalno jo mimogrede naloži sogovorniku. In še vsem okoli njega, pa celi državi ... Ta druga oseba, ki je v komunikaciji ali odnosu šibkejša, bo doživela hladen tuš in bo še enkrat zlezla vase, bo zamrznila, kot je to že tisočkrat prej, ko je starš vpil nanjo, da ni pospravila postelje, naredila naloge ali da je dobila slabo šolsko oceno.
Po tem se zgodi preobrat, da ta drugi, ki je v službi doživel hladen tuš, v podobni domači situaciji zamenja vlogo in je on tisti, ki zlije vso krivdo na nekoga od domačih.
Ta prvi pa nadaljuje svoje sejanje krivde, naokoli in doma, ker pač dela vija vaje, hodi po bližnjicah, oddela minimum ali še manj, pa še kaj ... in ta svoj način komunikacije še poglablja tudi zato, da brani sebe. Tudi zato, ker ne zna, ne zmore, noče sprejeti odgovornosti. To soočenje z dejstvi resnice je lahko šokantno in boli.

Iz tistega najbolj ranjenega otroka se razvije ta tretja oblika, oz. bolje rečeno vloga, krivde, to je nalaganje krivde samemu sebi. Skoraj vsaka ženska v tem okolju ima to sidro. Kaj vse moramo? Bodi pridna. Moram biti pridna (punčka). Da o konstantnem opravičevanju sploh ne razpravljam. Boli me, ko vidim, da gre to opravičevanje tako daleč, da se oseba skorajda opravičuje za svoj obstoj.

Krivda je čustvo/občutek/vzorec s katerim sem tudi sama vstopila v svoj notranji svet. V sedmih letih sem izmojstrila "samo to", da me ne preseneti več kje vse je spakirana ali iz katerega vogala bo še prišla. Mojstrsko se preplete s strahom, z žalostjo, s paniko, z žrtvijo, tudi s fizično bolečino. Zato je zelo pogosto sploh ne prepoznamo. Sprejeli smo, da takšni smo, da tako se pač ljudje do nas obnašajo. Veliko pa je takšnih, ki so na avtopilotu nezavednega in samo gredo po tirnicah vzorcev in načinov komuniciranja ter delovanja, ki so jih dobili v otroštvu, v družini, skozi generacije, v službi, v šoli, v družbi, v stranki ...

Krivda je res trdovratna in zahrbtna. Kjer ulovi vsakega, še najbolj pa tiste, ki so/smo oddelali del svojih notranjih procesov, je v načinu komunikacije in delovanja. Hitro smo spet na mi/vi, naše/vaše. Trenutna situacija je v tem eksplodirala.
Vse dokler uporabljamo isti način, iste besede, ista sredstva do drugih, in tudi do sebe, smo na istem. Krivimo in sodimo drugega. Krivimo, sodimo in razvrednotimo sebe. In tako se že (stoletja) vrtimo v istem začaranem krogu. V kolektivnem vzorcu, ki nas vrti okoli svojega malega prsta in se nam že skoraj smeji, saj nam je vse bolj pomembno kot pa človečnost.

Edina rešitev je zavesten izstop. Popolna zavestna prisotnost v vsakem trenutku vsakdanjega življenja s polnim zavedanjem, da v vsakem trenutku vedno znova izbiram drugače. Drugačne besede, drugačen način delovanja, raje se umaknem in prediham ter nato nadaljujem komunikacijo. Samo z zavestno pristnostjo lahko lovimo kje in kdaj delujemo iz nezavednih vzorcev naše notranje postavitve/matrike. In še xz-krat bomo šli naprej po stari poti ter kasneje spoznali oz. prepoznali kaj ali kako smo delovali.

Ampak, enkrat, ko začnemo, vaja dela mojstra. In ta vaja traja in traja in traja. Saj za nekatera razmišljanja, delovanja in komunikacijo nimamo zemljevida. Oseba stopa v prazno, ko izbira, da bo naredila drugače ... pa ne ve kako. To so trenutki največje ranljivosti, ki pa so vredni in prinašajo osebne, družinske in kolektivne preobrazbe.

Najbolj trdovratna pa je krivda, ki ji rečem "nalaganje krivde samemu sebi". O tej kdaj drugič.
Zdaj me muči ta krivda, ki je eksplodirala v polju kolektivnega.
Ko se to zgodi, imamo možnost, da jo prepoznamo, saj ni več spakirana za maskami lepega in dostojnega obnašanja ter komuniciranja. Je tu, bruha iz vseh besed, člankov, dejanj. Vidna je, čuti se in nekateri imajo zaradi nje hude posledice ali celo uničena življenja.
Ko se to zgodi, nas lahko šokira njena razsežnost. Imamo možnost, da prepoznamo kje vse je vpletena/prepletena, na kakšen način je spakirana in kako z njo opletamo na vsakem koraku.
Ko se to zgodi v tako veliki (kolektivni) razsežnosti, imamo možnost, da dojamemo, da nisem za vse kriv/a jaz ... pač pa, da nekdo drug s svojo komunikacijo določene zadeve potencira in s prstom kaže na vse okoli sebe.
Ko se to zgodi na tak način, je jasno, da ima vsak od nas možnost in priložnost, da izbere kaj bo naredil s svojim "paketom" krivde. Jo bo delil naprej ali jo bo prepoznaval kje jo uporablja na avtopilotu do drugih in do sebe.

Opozarjam: krivda je zvita, posebej v načinih komuniciranja, v besednih zvezah, v intelektualnih diskusijah, ki to niso, so pa (lahko) v največji globini razčlovečenje sočloveka.
V tem okolju nihče od nas ni brez njenega vzorca delovanja, ne glede na to koliko je z njo že oddelal. Trenutna situacija priliva olje na ogenj in vedno se najde situacija vsakdanjega življenja, ki bo lahko iz nas potegnila še en njen segmet, ki je zrel za razreševanje. Na vsakem od nas pa je kaj z njo naredimo in kako odreagiramo.

#ColectiveTraumaHealing #AustralianBushFlowerEssences - Mind Bush #AvstralskeCvetneEsence #CvetneEsence #abfe #emotionalhealing #bushfloweressences #bushflowers #floweressences #bushessences #vibrationalhealing #vibrationalmedicine #emotionalwellbeing #traumainformed