Kam gremo?
Enkrat v sredini študija sociologije, po tem, ko smo različne spekte razvoja in delovanje družbe pregledali iz sociološkega, politološkega, antropološkega, zgodovinskega, filozofskega in obramboslovnega zornega kota, me je "zadelo" spoznanje kako se kot družba že stoletja vrtimo v krogu. V preteklosti so različni narodi, kulture ali družba kot celota vedno napredovali oz. delali velike razvojne korake. Hkrati se je vedno v eni fazi začelo enostransko kupičenje bogastva in potenciranje ločevanja na naši-vaši oz. razlikovanje ljudi po družbenih, kulturnih, rasnih, starostnih, spolnih itd. ralikah/strukturah/razredih/sektah. Ta razmejevanja in njihovo potenciranje so vedno vodila v ekstreme, ki so se kazali v pobojih, vojnah, uporih, vstajah in revolucijah. Posledice vseh teh dogodkov so se vedno znova kazale v velikem številu ranjenih in mrtvih ljudi, v obilni materialni ter ekološki škodi in s tem, da je družba kolektivno stopila za mnogo korakov nazaj v revščino in v pretekle vrednote ter norme.
Te dni sem spet prišla v stik s tistim občutkom stiske, ki sem ga občutila ob tem zavedanju. Ta stiska je bila skupek groze, nemoči, obupa, zgražanja, skupaj z vprašanjem: "Kako človeštvo ne dojame, da smo vedno znova imeli/imamo priložnost bivanja v miru in harmoniji, v sodelovanju in sobivanju. Ampak, ne ... ko kolektivno naredimo korak naprej, ko se dvigne stopnja obilja in kvalitete bivanja, smo kot slon v trgovini s porcelanom, ko "z ritjo podremo kar smo zgradili".
Danes, ko je 80. obletnica zaključka II. svetovne vojne, na dan, ki ga poimenujemo dan zmage, pa dan Evrope, pa dan osvoboditve itd., se mi je to spoznanje izpred 35-tih let "pripeljalo" v zavest ob jutranjem zbujanju. V trenutku sem se razdramila in popolnoma jasno mi je, da smo zdaj na isti prelomnici. In spet imamo možnost izbire kako bomo speljali pot naprej ... bomo šli spet v globano razločevanje, pobijanje in uničevanje ali pa gremo v vzajemno sodelovanje, odgovorno družbeno ter okoljsko delovanje in skozi procese celjenje travm, razreševanja stisk, občutkov in zamer.
Največja napaka, ki jo delamo, je, da čakamo, da nas bo rešil nekdo drug. Pričakujemo, da se morajo politiki dogovarjati in sodelovati, da morajo bogati nehati težiti k temu, da še bolj kupičijo bogastvo ... mi pa ob tem naprej živimo svoje (udobno) vsakdanje življenje. Seveda, velja tudi oboje omenjeno, ampak to ni dovolj.
Ampak, s takšnimi pričakovanji in sočasnim (ne)delovanjem ne bomo naredili koraka naprej. Tako (spet) sodelujemo v procesu drsenja v kolektiven pogrom. Manifestacije tega že gledamo na pragu naših vrat.
Ključ je v tem, da vsak od nas prevzame odgovornost za svoje življenje, za svoja ravnanja, za vsako besedo, za vsak odnos, da nehamo ponavljati kaj je tradicija in pri tem dopuščamo, da isti mehanizem ločuje po spolu, rasi, starosti, kulturi, veri, barvi oči, oblekah, avtih, stanovanjih in kam kdo (ne) potuje ... torej, da nehamo živeti na avtopilotu. To pomeni, da smo v vsakem trenutku vsakdanjega življenja zavestno prisotni in da vedno znova zavestno izbiramo besede in dejanja.
Za zaključek pripenjam del zapisa iz knjige Notranji krokodil, s katerim je avtorica jasno ubesedila nekatere apekte naše osebne in kolektivne strukture zaradi katerih vedno znova poganjamo kolesje začaranega kroga.
"Po nekem seminarju o skupnostni obravnavi bolnikov sem se peljala domov z eno od predavateljic. Med kramljanjem je z mano delila marsikaj zanimivega. Najbolj pa mi je v spominu ostala naslednja ankedota.
“Ko so prišli angleški strokovnjaki izobraževat naše zdravnike in psihologe, so mi povedali, da ni bilo nobenih drugih tako težko poučevati kot slovenskih,” je kolegica začela pripoved. “Isti tečaj so pred tem opravili že po vrsti svetovnih držav. Ob odhodu od nas pa so zaskrbljeno poročali, da se še ni zgodilo, da bi strokovnjaki tako intenzivno reagirali na vsako povratno informacijo predavateljev. Oziroma na vse, kar bi lahko morda dišalo po kritiki njihovega dela. Po poročanju Angležev so se slovenski zdravniki in psihologi najpogosteje odzvali na dva načina: ali z velikansko tesnobo ali z bojevito prizadetostjo.
Žal moram priznati, da me sopotničino pripovedovanje ni presenetilo. Z njo sem se morala tudi strinjati, da je omenjeno odzivanje prav eden ključnih delov naše kulture - tako zdravstvene kot širše. Slovenski strokovnjaki niso torej glede tega prav nič posebni.
Zlonamerna interpretacija opisane poteze našega narodnega značaja bi se lahko ozrla tudi v smeri narcisizma. A sama mislim, da gre za nekaj drugega. Podalpska kultura je prežeta z vzorcem, po katerem nikogar odkrito ne kritiziramo, če se je temu mogoče izogniti. Smo pa zato mojstri pasivne kritike in torej tudi pravi virtuozi pasivne agresije. Pogosto opažam, da smo ti dve lastnosti razvili na raven umetnosti.
Ampak kaj sploh pomeni, če za koga rečemo, da je pasivno agresiven? Za začetek pomeni, da tak človek nikoli naravnost ne reče ne. Sogovorniku se v obraz smelja, za hrbtom pa se mu pogosto posmehuje. Eno njegovih glavnih delovnih orodij so izgovori, saj lahko iz žepa vedno potegne cel kup opravičil.
Nadalje taka oseba za svoja dejanja pogosto ne sprejema odgovornosti, saj je za vse nevšečnosti mnogo lažje kriviti druge. Pasivni agresivci se imajo nemalokrat za nedolžne žrtve pričakovanj drugih, čeprav zelo radi “pozabljajo” dogovorjeno in škrtarijo s pobudo. Ob morebitnem stisnjenju v kot popustijo in se posipajo s pepelom. Takoj ko jim sogovornik obrne hrbet, pa mu pokažejo sredinec.
Da ne bi kdo razumel narobe: seveda nočem reči, da so vsi Slovenci takšni. Daleč od tega! In tudi večini drugih narodov omenjene lastnosti ne primanjkuje. Gre le za to, da je pri nas števec za pasivno agresijo nastavljen zelo zelo visoko."
VLJUDNA ZAHRBTNOST, Iz knjige Mojce Zvezdane Drnovšek, Notranji krokodil, Založba Chiara 2024