Kako zunanji dogodek odpre stik do občutkov iz preteklosti

Veš tisto, ko si nekaj silno želiš ... po tem, ko se začne uresničevati, pa dojameš, da se ne bo zgodilo s čarobno palčko, ampak, da bo treba skozi proces.
No, to! 🥹

Ko sem izvedela, da bo naš blok prvi v naselju energetsko saniran, sem se veselila kot majhen otrok, da burja končno ne bo več pihala skozi stene in da mogoče pa ne bom več rabila radiatorja pod pisalno mizo. Pa še izkušnja o energetski učinkovitosti stavb, iz zadnjega večletnega projekta na katerem sem delala, bo postala tudi moja osebna izkušnja in praksa.

Ta teden so začeli postavljati gradbeni oder okoli našega bloka. In včeraj me je zadelo, da to bo (vsaj) dva meseca hrupa, razbijanja in vrtanja, vpitja delavcev, ko se pogovarjajo na razdalji in njihovega gibanja ob naših oknih. In ne samo to, ozavestila sem, da lezem v stiko, začenjam (spet) dihati na škrge in da imam občutek ogroženosti.

In danes, ko so oder montirali pred našim balkonom, sem v vsaki celici telesa začutila kako mi gibanje teh moških na oknu in balkonskih vratih našega stanovanja predstavlja velik poseg v mojo zasebnost. Tako silovit odziv mojega telesa me je presenetil, saj na razumski ravni seveda vem, da dva meseca se bomo pač prilagodili.
Jasno mi je postalo, da telo sporoča več in ko sem dopoldan sedela s to stisko ter predihavala bolečino pod rebri, sem se spomnila scen iz otroštva.

Odraščala sem v naselju, ker so stali štirje bloki, ko smo se pri mojih 4 letih mi vselili v nov blok. V naslednjih 15 letih so dogradili celo naselje s cca 30 bloki in stolpnicami, šolo in športnim igriščem.  Tako smo se celo moje otroštvo otroci podili in igrali po travnikih, med vrtovi in gradbišči, vmes pa smo odraščali. V enem trenutku smo dekleta začela doživljati, da delavci stojijo ob ograji gradbišča, nas opazujejo in žvižgajo za nami. Ob tem spominu se je v mojem telesu pojavil odpor, gnus, občutek ogroženosti, da nisem varna, skrčil se je trebuh in vzelo mi je dih. Ozavestila sem, kako so bili že takrat njihovi pogledi, opazovanja, ogovarjanja čez ograjo ter žvižganja za nami, velik poseg v moj osebni prostor.

Vse to zdaj rezonira v mojem telesu, me stiska, da komaj globoko in polno vdihnem in kaže mi, da se je v meni odprl kompleksen proces poseganja v ženski osebni prostor, v mojo zasebnost in tudi intimo.

No, odprtja te moje notranje pandorine skrinje nisem "planirala", ko sem se veselila energetske sanacije našega bloka.
Zdaj imam možnost, da dva meseca stiskam zobe, z grozo živim sredi gradbišča in lezem v vedno globjo zamrznitev.
Lahko pa to življenje sredi gradbišča iz simbolne perspektive, in glede na trigerje v teh dneh, uporabim za svoj notranji proces naslavljanja, procesiranja in zdravljenja ranjenosti ter travm poseganja v ženski osebni prostor, v zasebnost in intimo (zame osebno, po prednicah z medgeneracijsko prenešeno travmo ter kolektivno - iz današnje perspektive in kot kolektivno zdravljenje travm žensk).
Definitvno izbiram to drugo pot in čutim, da je zalogaj zelo velik, posebej je močna medgeneracijska in kolektivna bolečina. 💜