Kaj je zdravje?

Zadnje leto ozaveščam kako medicina funkcionira po protokolih. In, ko/če ga imajo, gredo striktno po njemu oz. je pogojen od razpoložljivih finančnih sredstev ter volje zdravnika oz. drugega medicinskega osebja (npr. fizioterapevta). Del situacije v kateri smo zadnje leto je tudi v tem, da je medicina stala v praznem prostoru kako ukrepati s C* bolniki. Zdaj prepoznavam, da je cilj, da se človek izvleče, preživi ... ostale posledice pa ... človeka večinoma prepustijo samemu sebi oz. je odgovor "telo si bo opomoglo samo". Pa si bo res? In zakaj, kar na enkrat, ima telo samo-obnovitvene zmožnosti?

Pred mnogimi leti sem vprašala enega od zdravnikov, ki je vadil jogo, zakaj v svoje delo ne vključuje homeopatije. To je bilo še pred "standardizacijo", ki zdaj zdravniku onemogoča sočasno biti zdravnik in homeopat. Njegov odgovor je bil, da to bi zanj pomenilo popolno spremembo strokovne paradigme. In tu je ključ ... po vseh letih šolanja in specializacij so strokovnjaki medicinskih strok in nivojev tako obteženi z informacijami, da se je vmes izgubil pogled na človeka kot celoto in izgubil se je stik s človekom kot bitjem.

Vsi drugi, komplementarni in integrativni pristopi k fizičenemu, mentalnemu, emocionalnemu ter duhovnemu aspektu človeka, osebo obravnavajo celostno in hkrati kot enovit sistem. Iz tega izhaja, da je vsak človek individuum, torej je pristop k reševanju njegovih zdravstvenih težav vedno personaliziran. Tega sodobna medicina ne dela ... ista bolezen se zdravi z istimi terpijami ali zdravili, ne glede na to kakšno je celotno stanje ter notranja postavitev osebe. Iz svojega specialističnega zornega kota je zato medicincem nepredstavljivo gledati na človeka kot celoto.

Tretji aspekt, ki ga vidim, je, da trenutek medicine nastopi z boleznijo. Kaj je s človekom prej, njih (večinima) ne zanima. Zanje se preventiva začne takrat, ko so že prisotni merljivi simptomi (npr. povišan sladkor ali krvni pritisk). Iz perspektive tradicionalnega, komplementarnega in integrativnega pogleda na zdravje pa preventivo izvajamo vsak trenutek vsakdanjega življenja z namenom vzdrževanja in krepitve zdravja ter sprotnega razreševanja začetnih motenj delovanja telesa, čustvenega in mentalnega dela človeka.

Zadnji del v tem pestrem mozaiku pa doprinesemo ljudje sami, kot uporabniki in bolniki. V zadnjih 50-tih letih se je zgradil pogled, vedenje, znanje in izkušnje ljudi, da tableta, inekcija, terapija ali operacija rešijo vse probleme in to takoj. Večina nas nima stika s svojim telesom in kaj se z njim ali v njemu dogaja. Večina odriva svoj čustveni nabor in čustva redno inkapsulira v celice. In večina živi predvsem v glavi, naše življenje je naš miselni proces, vse ostalo je običajno na avtopilotu. Iz takšne postavitve ljudje pričakujejo, da drugi pristopi delujejo na isti način. Predvsem pa, da se bo vse zgodilo samo v treh dneh (kot se pri tabletah) in da ni treba nič spremeniti v lastnem življenju. Tradicionalni, komplementarni in integrativni pristopi, za polno delovanje in celovito zdravje, od posameznika terjajo prevzem odogovornosti za lastno zdravje, telo, čustva, mental in dušo. Ti pristopi telesu in celotni notranji postavitvi človeka dajejo čas, da se okrepi, pozdravi in da na polno (za)živi. Vsi ljudje, sredstva in tehnike s katerimi se krepi in gradi zdravje, so pripomočki, ki osebi pomagajo k fizičenemu, mentalnemu, emocionalnemu ter duhovnemu zdravju.

Foto v naslovnici: "In Lyon, an artist named Ememem fills the holes in the sidewalks with mosaic. He calls his art ′′ flexing ′′ - fixing the sidewalks with small colored ceramic tiles. In France, they call it the ′′ sidewalk surgeon ′′ who has been healing the wounds of the city streets since 2016."