Jeza otroka

V zadnjih tednih imam vsakih nekaj dni komunikacijo na temo jeze otrok. Samo danes sem o tem govorila s tremi mamami.
Vsaka zgodba je vedno individualna, kar pa velja širše je, da otrok je do svojega cca 8. leta še vedno v skupnem energijskem polju z mamo. In s tem je močno vpet v celotno družinsko dinamiko oz. dinamiko med staršema. Brez mame oz. skrbnika/staršev otrok ne preživi, zato bo naredil vse, da jo/ju ščiti. To lahko pomeni tudi to, da je otrok v vlogi regulatorja mame/staršev. To vse teče na nezavedni ravni in otrok tega ne izbere, ker bi se za to vlogo odločil sam.
Tako kot se ne odloči sam, da bo jezen. V njegovem malem telesu se nabere napetost in jeza izbruhne. In ravno iz te povezanosti z mamo/starši je lahko tudi otrok tisti, ki izraža tisto česar starši ne povedo na glas. Ali pa stiskajo zobe, da gredo skozi. Ali pa mama že komaj stoji od utrujenosti in izčrpanosti. Ali pa je njegovim staršem preveč vseh obveznosti in težav, doma ali v službi ali pa ker ne vesta kako bodo v prihodnje.

Ob tem je tu še kolektivni vidik, ki se zadnja leta in mesece zelo stopnjuje. Verjamem, da vsak starš naredi vse, da svojim otrokom zagotavlja varnost. Ampak to še ne pomeni, da današnjih staršev ne skrbi kam gre ta svet, kako in v kakšni družbi bodo sploh živeli današnji otroci. Se v vlogi mame kdaj vsedete sama s seboj in ste s temi občutki stiske, nemoči, skrbi zase in za svoje otroke? Se o tem pogovarjata s partnerjem, očetom vaših otrok?
Če občutke zadržujemo in če naredimo (lahko nezavedno) vse, da jih postavljamo na stran, se v nas kupiči stiska. In večina ob tem stiska zobe in naredi vse, da optimalno pelje svoje življenje. Čez čas pa se stika stopnjuje in pri enih se bo izrazila skozi strah, pri drugih skozi jezo, tretji bodo lezli v depresijo, itd. In to kupičenje stiske, sile občutkov in čustev v staršu, bližnjih in tudi v kolektivnem polju, otroci čutijo. In ga tudi izrazijo, pa nam je izbruh všeč ali pa ne.

Otrok nima kapacitete za samoregulacijo. Ta se gradi postopoma in ta proces je za vsakega individualen. Zato je mama prvi otrokov koregulator, da otrok sploh zmore biti z občutki, ki jih doživlja in ki se razvijajo v njem. Z odraščanjem smo vsi odrasli lahko otrokova opora, da mu pomagamo koregulirati občutke in za gradnjo kapacitete za samoregulacijo.
Zato je na nas odraslih kako lahko jezo otroka nesemo, koliko nas spravlja v stisko ali nemoč ali potencira našo jezo. Zato je pomembno, da imamo mi v sebi še kaj prostora, da zmoremo prepoznati, da je jezen otrok v stiski in da rabi dodaten resurs za regulacijo. Ko pa je naša posoda čustev/jeze polna ali je kot ekonom lonec pred eksplozijo, potem odrasli te kapacitete nimamo. Takrat s prstom kažemo na otroke, da so jezni, težimo k temu, da bi jih popravili, vzgojili (posebej, ko še kdo spusti komentar kako nevzgojen je ta jezen otrok).

Jeza je osnovni preživetveni mehanizem, ki aktivira naš živčni sistem, da se odzovemo z begom ali bojem. Brez jeze ne preživimo.
Zato jeza ni negativno čustvo. Pač pa je od naše kapacitete odvisno kako upravljamo z njo. Otrok te kapacitete (še) nima, zato je tu starš, da mu jo pomaga zregulirati in da otrok ob njem gradi kapaciteto samoregulacije.
Torej je ključ v tem, da se odrasli naučimo prepoznati in sprocesirati svojo jezo ter, da rešujemo tisto kar nas jezi. V tem primeru otroci ne bodo več naše ogledalo in ne bodo namesto nas izražali našo stisko. Hkrati pa bomo odrasli imeli kapaciteto pospremiti otroka skozi razvojni proces učenja regulacije občutkov, tudi jeze.

Zavedam se, da v teoriji vse povedano stoji. Ko pa ima otrok tantrum sredi ulice ali doma sredi kosila, pa je za starša vse to običajno zelo kompleksna situacija in teorija kar ponikne. Ampak, že pripravljenost, da na jezo otroka pogledamo še iz drugih zornih kotov, lahko zelo razbremeni notranji pritisk starša in težnjo, da je treba tega otroka popraviti ... in da sem jaz ob tem nesposoben starš.

In kakšna je vloga terapevta v vsem tem procesu, ko starš prosi za pomoč za jeznega otroka?
Ključno je, da staršu prenesemo to informacijo o njegovi vlogi koregulatorja otrokovih čustev in občutkov, saj so samo starši z otrokom 24/7 oz. večino časa.
In po tem smo s terapevtsko podporo tu, da podpiramo starša, da gradi svojo kapaciteto, da zmore biti z otrokom v trenutkih stiske in da gre z njim skozi ta proces.
Otroka lahko podpremo, da se nadalje krepi kapaciteta njegovega živčnega sistema za procesiranje občutkov. Nismo pa tu zato, da bi našli OFF gumb zato, da otrok ne bo več jezen. Tudi če otroku dam cvetne esence, ki naslavljajo jezo, to ne pomeni, da otrok ne bo več jezen. Esence podprejo procesiranje občutkov, kar v primeru jeze lahko pomeni tudi to, da bo v določenem trenutku otrok imel še "več izpadov jeze", kot ta proces večina staršev poimenuje ob začetku našega pogovora.