Izgorelost

Jeseni 2017 sem dobila novico o gospodu, ki je doživel burnout/ popolno pregorelost. Potrebovala sem leta, da sem spoznala, da vsega ne morem in ne zmorem sama. In prav z obiskom pri tem strokovnjaku sem naredila svoj življenjski korak, da sem sama sebi priznala, da rabim pomoč. Morala sem se zavestno odločiti, da bom pomoč sprejela, ne glede na to kako bo to zgledalo.

Pregorelost tega gospoda – kolega je v meni vzbudila zavedanje mojega večletnega procesa pregorevanja in z zapisom želim prispevati k ozaveščanju kdaj in kako se pregorevanje začne, kako se to doživi in kako lahko odreagira socialna okolica pregorelega.

Že to, da smo kolegu posredovali vso dokumentacijo, je trajalo. Nekaj mesecev kasneje smo uredili še pooblastila ter se dogovorili, da nadaljuje z reševanjem zadeve. Vedela sem, da bo zahtevalo nekaj časa. Ampak, ko se dolgo ni oglasi, sem poslala e-mail in drugega, pa poklicala in ostala brez vrnjenega klica.  Čez čas sem poklicala v pisarno in pojasnili so, da ima veliko strank s kompleksnimi situacijami in da mu bodo prenesli, da me pokliče. Ampak čez nekaj tednov sem dobila klic, ki je napovedoval, da bo naša situacija postala še bolj kompleksna, kot je že bila. Poslala sem še en mail in prosila, da se angažira. Zaupala sem, da je proces stekel, čeprav nisem dobila odgovora.

Nekaj tednov kasneje pa je prišla pošta, ki je povedala, da se ni zgodilo nič. Takoj sem klicala kolega, ki se ni oglasil. Kasneje sem spet poklicala v pisarno. Postavila sem ultimat, da naj povedo do katere faze so pripeljali našo zadevo in naj jasno povedo ali bodo nadaljevali z delom. Naslednji dan je prišel pisni odgovor, da kolega naše zadeve nikoli ni prevzel. Ostala sem odprtih ust in ob grozi, da sem spet sama, sem čutila, da za tem odzivom stoji nekaj več. Hvaležna sem prijateljici, ki je tisti dan stala ob meni in klicarila naokoli, da smo takoj našli novo strokovno podporo, ki je takoj prevzela primer.

Ob novici, da je kolega pregorel, sem obstala in zavrtel se mi je opisan film. Še lovim detaile kako je vse teklo in zdaj se zavedam, da je proces njegovega pregorevanja že tekel, ko smo prvič prišli k njemu po strokovno pomoč. Opisano delovanje je bilo reakcija samozaščite, ko ni zmogel več. Kot stranka sem od pisarne zahtevala odgovor kaj se dogaja in danes vidim, da je firma poskušala pokriti zmedenost situacij, ki so se dogajale vsaj eno leto.

Uporabila bom kruto prispodobo: včasih dejansko stanje ozavestimo šele, ko se zgodi šok, skrajnost. Vemo, da če bi žabo dali v lonec z vročo vodo, bi skočila ven. Ampak, če žabo damo v lonec s hladno vodo in jo počasi grejemo, ne bo naredila nič, pač pa bo »dovolila«, da se bo skuhala. Vmes se je prilagodila temperaturnim spremembam in ne zaveda se kaj se ji dogaja.

In kot z žabo v mrzli vodi, je s človekom, ki pregori. Vse se začne že veliko prej. Eni mislimo, da moramo vse rešiti, oddelati sami, pa se ženemo in delamo skoraj 24 ur na dan. Drugi imajo druge vzroke, ki jih ženejo v še večjo delovno (lahko tudi športno) intenzivnost ter hkrati še višjo socialno izoliranost. Kot žaba, ki se skuha, se v pregorelost kuha človek. V istem toku je tudi okolica, ki prvih simptomov niti ne zazna. Običajno takrat okolica začne zmajevati z glavo in komentirati: »Kaj se mu dogaja, vedno je bil odziven, ažuren, ...« Ne prepoznamo in ker se nismo vajeni v teh fazah o spremembi vedenja tudi pogovarjati, proces teče naprej. V primeru našega kolega je stekel do konca v njegovo popolno pregorelost in na nek način v pregorelost firme.

Kolega mi ne gre iz glave, čeprav ni prvi primer pregorelosti za katerega vem. Je pa to prvi primer, da sem bila zunanji opazovalec procesa in nisem ga prepoznala. To spoznanje me je premaknilo, da pišem. Ponovno ozaveščam svoja stanja »kuhanja žabe« in prepoznavam, da se je moj proces začel vsaj tri leta prej kot sem ga identificirala v prvi samoanalizi. Do sedaj sem črto zarisala v tisto leto, ko sem imela dva velika projekta, tri mesece sem spala samo po dve uri na noč in k sreči me je ustavil mož  ter prispeval k temu, da nisem šla čez rob. Tri leta prej pa smo doživeli odhod dragega družinskega člana, dve leti za tem odhod še ene sorodnice. Vmes spremembe in pritiski na projektih, spremembe in nove neznane in stresne situacije z zaposlenimi v firmi.  In šele po tem je bilo to leto z dvema tako kompleksnima projektoma.

Zdaj vem, da sem si takrat nataknila plašnice, kot jih nataknejo konju, da sem vodila izvedbo projektnih aktivnosti. Vse za uspešno realizacijo. Plašnice so omogočile umik vase in fokus v izvedbo. Zato se ob polni angažiranosti ne opazi, da je oseba otrpnila, zamrznila. Dober opazovalec lahko prepozna, da se oseba koncentrira samo na ključne zadeve, ostalo ji drsi iz rok. Ali pa kot se je zgodilo meni: prišla je ekonomska in gospodarska kriza, ki podjetju zrezala projekte, jaz pa sem se »umaknila« drugam in se na polno angažirala v nevladnem sektorju. In šla v svoj drugi cikel pregorevanja.

Zakaj v drugem ciklu nisem prepoznala, da se pregorevanje nadaljuje oz. stopnjuje? Verjetno zato, ker je bila oblika stresa drugačna. Rinila sem naprej, premikala gore, hotela sem spremeniti ljudi in organizacije, hkrati pa sem se zaletavala v steno, ker je bil upor posameznikov prevelik. Spet sem imela »angela varuha«, ki je prekinil situacijo in se odločil, da bodo vodenje prevzeli drugi. S tem sem dobila prostor in čas v katerem sem se soočila s svojim stanjem. Najprej sem jokala od hvaležnosti, da nisem resno zbolela. Dvajset let bolj ali manj redne vadbe vseh aspektov joge me je podprlo, da je moje telo zdržalo to skoraj sedem letno agonijo. Hkrati sem se zaobljubila, da z naslednjim projektom postavljam meje sebi in drugim.

Naslednji dve leti sem bila prepričana, da se zaveze trdno držim. Uživala sem v delu in upravljala spremembe. Po tem pa sem se zavedla, da se situacija ponovno resno zaostruje, da me spet pelje v globino izgorelosti in odločala sem se, da dam odpoved. Tokrat je »varuh« prišel z drugačnim namenom – prosili so me, da vztrajam in speljem projekt do konca. Bila sem v dilemi ali povozim svojo zavezo sebi, če ostanem. Dozorela je odločitev, da nadaljujem zato, da ozavestim kaj je tisto kar me je že tretjič peljalo v pregorelost. Naslednji dve leti in pol sem svoje življenje vozila po robu. Delala sem na polno, vtopljena v izvedbo projekta in hkrati sem bila v opazovanju ter spremljanju kaj se dogaja.  Skrbela sem za svoje telo in notranje zdravljenje, da res ne bi šla čez rob. Ko sem spoznala, da rabim dodatna znanja, sem se začela še usposabljati. Ves čas sem poskušala biti vlogi opazovalca same sebe in svojega življenja.

Po zaključku projekta pa se je odprl prostor in čas za počitek, mirovanje in analizo.  Dobro zdravstveno stanje telesa ter vsa nova osvojena znanja in veščine, so prispevala k temu, da sem se v procesu umirjanja začela zavedati tudi psihičnih posledic prejšnjih dveh ciklov pregorevanja, občutkov popolnega razvrednotenja in notranje nemoči. Zavedla sem se socialne izoliranosti in kako je nastajala. Zavedla sem se kako sem si nalagala krivdo in se priganjala, da moram vse rešiti sama. Ozavestila sem kako okolica ne ve kako na robu sem bila, saj sem dobro poskrbela, da sem bila nevidna. In kar je še najtežje, ko se tako umiriš, ozavestiš kako zelo ranjen ostaneš po takšnih življenjskih ciklih. Opazuješ samega sebe, svoje mesto v tem svetu,  kako strah te je začeti nov projekt, odnos.  Zdaj ni več tistega poriva, da moraš, da greš z glavo skozi zid. To je bil trenutek, ko sem se odločila, da od zdaj naprej in ne glede na ceno, vedno najprej izberem sebe.

Moje pregorevanje se je začelo zaradi življenjskih situacij na katere nimamo vpliva. Ali pa nismo psiho-fizčno, mentalno in duhovno usposobljeni za soočenje z njimi. Zato tudi nimamo orodij kako pozdraviti posledice. Zase sem celo mislila, da imam orodja, znanja in da mi dobro gre. Sem pa spregledala, da se je vzporedno odpirala »fronta«, ki pa ji z znanji in svojo takratno zrelostjo nisem bila kos. Stopila sem v prevelike čevlje in namesto, da bi dojela, da rabim pomoč, sem rinila naprej, da moram speljati sama. Danes vem, da so to vzorci zaradi katerih v dani situaciji sprejmemo odločitev kako peljemo razvoj dogodkov. Danes tudi vem, da imamo vsak trenutek možnost izbrati drugače. V tokratnem pregledu mojih ciklov pregorevanja sem celo prepoznala trenutke, ko bi lahko izstopila. Vendar tega ne zmoremo. Ne zmoremo, ker funkcioniramo v vedenjskih vzorcih v katere smo bili vzgojeni, ki smo jih ponotranjili v otroštvu ali pa so celo transgeneracijski. Ne zmoremo tudi zato, ker to ni družbeno sprejemljivo in se zapremo/zaščitimo tako, da smo (tudi) nevidni.

Bolj kot čas teče, bolj je človek potopljen v proces pregorevanja in res je kot žaba, ki dovoli, da se kuha in skuha. Ko si noter, ne veš, da to pelje v skuhanost. Veš, da rešuješ vsak dan: rešuješ druge, 1000% delaš zato, da bodo projekti uspešno izpeljani, delaš za denar za preživetje. Pri tem spregledamo, da bomo izgubili/uničili sebe in svoje telo.

To je sočasen proces posameznika in njegove okolice, v tej isti vodi, ki se greje proti vrelišču, se kuha tudi vsa njegova ožja in širša socialna skupnost. Zaradi tega sem se vedno znova vračala h kolegu in njegovim sodelavcem v pisarni, da sem za nazaj prepoznala dva aspekta tega skupnega »kuhanja«.

Prvi aspekt je školjka, ki jo oseba postavi okoli sebe oz. se vanjo skrije zato, da se zaščiti, da sploh fizično funkcionira. Ta školjka tudi prikrije dejstvo kako hudo je  - zato, ker nočeš raniti ostalih okoli sebe, zato ker upaš in želiš, da zmoreš rešiti. Tudi zato, ker je družbeno nesprejemljivo pokazati, da ti je težko. Večino je tudi strah kaj bodo pa drugi rekli. Temu zapiranju, prekrivanju in raztresenim odzivom sledi bumerang efekt, ko okolica to začne prepoznavati kot neodgovorno ravnanje. Če se ravnanje nadaljuje, se začne komandiranje, obsojanje, ogovarjanje. Zelo zelo redko se najde oseba, ki bi takrat pristopila do tega človeka, ki pregoreva, ter ga vprašala kaj se mu dogaja in kako mu lahko pomaga. Res je, da ne bi bilo lahko priti zraven, ker pregoreli to ne dopušča, se pa s spoštljivo vztrajnostjo, podporo in srčnostjo da.

Začne se začaran krog. Oseba, ki je v pregorevanju, stopi še globje v svojo školjko. Svoje notranje stanje še bolj zaklene vase, še bolj se trudi delati vse kar je treba in kar se od nje pričakuje. V tej fazi sem zase izbrala, da bom umirila svoj ritem ter oddelala manj delovnih ur, saj sem mislila, da to prinaša rešitev.

Drugi aspekt skupnega kuhanja teče v družbeni okolici te osebe. Običajno so to ljudje, ki doživljajo isto situacijo (npr. smrt sorodnika) in so zato tudi v lastni bolečini oz. procesu. V širši okolici (npr. v službenih odnosih) pa so sodelavci tako vpeti v svoje delo, da prvih znakov sprememb pri osebi niti ne opazijo. Ali pa mogoče občasno vidijo, ne vedo kaj bi s tem, jih zadrži misel, da je to poseg v osebne zadeve in gredo naprej. Dokler situacije ne postanejo bolj kompleksne.

V  skupnosti družine in prijateljev se v tej fazi običajno začnejo lomiti odnosi. Vajeni odgovornega vedenja, ravnanja, funkcioniranja in čustvenega stanja osebe, smo v pričakovanju kako bi le-ta moral/a funkcionirati. Ko to ni več tako, se pojavi nejevolja, stiskanje zob, kreganje, zahteve, komandiranje, razvije se obsojanje ter ogovarjanje.

V delovnem okolju se v tej fazi kolektiv lahko zbere in gasi požare, ki nastanejo zaradi osebe, ki je v pregorevanju. Ko pa je tega preveč, se med sodelavci pojavi nejevolja, stiskanje zob, občasno kreganje, zahteve, modrovanje kako bi moralo biti, razvije se obsojanje ter ogovarjanje. Na tej točki je nadrejeni tisti, ki lahko ukrepa oz. bi moral ukrepati. Ampak, če je oseba, ki pregoreva, v vlogi vodilnega, tu ni varovalke. Vprašanje časa je kdaj se kolektiv začne razpadati in kako se bo v nadaljevanju odvila cela službena/poslovna zgodba.

Na tej točki prepoznavam kako smo neusposobljeni za prepoznavanje stanj sočloveka, kako globoko smo zasidrani v vzorec, da je nesprejemljivo posegati v nekaj kar imenujemo sfero zasebnega. S tem prispevamo, da se stanje razvije tako daleč, da je na koncu ta oseba predmet kolektivnega (družinskega, poslovnega ali družbenega) obsojanja, ogovarjanja in lahko je tudi izločena. Stanje se samo še slabša in vse pelje v razhode in ločitve, izgube službe, bolezen, popolno psihično izgorelost in izoliranost.

Če pa oseba dojame kako hudo vroča je voda v kateri se kuha, lahko izskoči iz lonca. Vsa okolica si oddahne, življenje se normalizira, človek spet normalno funkcionira. Tako sem mislila tudi zase. Popolna izgorelost kolega pa me je soočila z mojim takratnim notranjim doživljanjem in ravnanji. Sem zdrava, delam, sem vpeta v socialne in družbene aktivnosti.

Ampak ... Ob kompleksnih situacijah me preplavi strah, da bo to spet tako veliko, da ne bom zmogla in vedala kako delovati. Vsakokrat me je strah, da me bo potegnilo v vrtinec samouničenja in da se tega ne bom zavedala. V tem strahu zamrznem. Zato moram vložiti še več energije v to kar delam. Ali pa kakšno obveznost odlašam. Ali pa se česa ne lotim oz. odpovem sodelovanje. Spoznala, da ob kriznih situacijah še vedno podoživim stanje funkcioniranja na robu pregorelosti. In še vedno reagiram z umikom. Začutila sem, da sem v svoji globini še vedno toliko ranljiva, da v težkem trenutku nimam tiste zaloge notranje moči, ki bi me podprla in mi povedala, da je to situacija v kateri zmorem.

Želim poudariti, da rehabilitacija izgorele osebe traja. Traja lahko več let. Tudi zato je nastal ta dolg zapis, da bi okolica takšne osebe ozavestila, da je ta oseba še dolgo ranljiva. Da mora vsakokrat zbrati veliko več energije in moči, da spelje to kar prevzame in živi. In da ta oseba skriva ranljivost, ker zelo zelo boli, ko vidi, da bližnja in širša socialna okolica stoji v svojih pričakovanjih, nje sploh ne vidi in ji ne da mesta ter časa, ki ga potrebuje. Še najbolj pa boli svetovanje/ pametovanje, obsojanje in obrekovanje tistih, ki menijo kaj vse in kako bi takšna oseba morala ravnati. Spregledana pa je v tem kar ona danes je ... nov prerojen človek, ki čuva sebe in svojo srčiko bistva zato, da živi izpolnjeno življenje na način usklajen z družino, prijatelji, sodelavci in družbo kot celoto, kot ga po svoji notranji meri izbere sama.