Izbira

Leta sem odlašala, da stopim v ta prostor, ampak vedela sem, da prej ko slej bom. Preživeli holokavsta in njhovi potomci so, poleg vojnih veteranov, ključno prispevali v raziskovanju področja travme. Ampak, bilo me je strah taboriščnih detailov, saj vem kako živ je moj um in kako aktivna je moja domišljija v slikah, vem, da znam zelo intenzivno doživeti in notranje videti prebrane zgodbe. Zelo močno se vame vtisnejo slike, filmske podobe, zvoki in besedila. Zato zelo izbiram in doziram čemu in v kakšni dozi se "izpostavljam".

Ko je bila pred dnevi knjiga IZBIRA avtorice Edith Eger pred menoj, je v meni donel en sam velik JA. Brez, da bi prebrala zadnjo stran ali notranje strani ovitkov, sem jo pograbila in šla z njo domov. Dva dni sem jo gledala, v nedeljo popoldan pa se je nekaj v meni umirilo in vzela sem jo v roke. Splanirala sem "doziranje", da berem nekaj časa in potem imam še vedno nekaj ur, da lahko integriram oz. sprocesiram, če me bo kaj razburilo, da si tako zagotovim mirno noč in spanec.

Zgodilo se je ravno obratno ... brala sem jo v enem kosu do 2h zjutraj. Vse do tam, ko se je končal vojni del zgodbe, kot, da bi želela vedeti, da je bila avtorica spet varna. Po tem sem lahko šla spat. Včeraj proti večeru se je situacija ponovila, spet se nisem mogla ustavit. Ampak ob 2h nisem mogla več gledat, tako mi je za danes ostalo samo še nekaj zaključnih strani.

Edith Eger je svojo življenjsko izkušnjo opisala s takšnim sočutjem, da tudi taboriščni del zgodbe, z vsem nasiljem in grozo ostane tam, na neki razdalji, ker je pomembnejši tisti drugi aspekt njene zgodbe: kako lahko tudi v peklu ostane, zraste in raste upanje in kako ima vsak človek na vsakem koraku možnost izbire. Če dejanska situacija izbire ne omogoča (kar taboriščno stanje sigurno je), je še vedno to kar je v naših mislih tisto, česar nam nihče ne more vzeti. Pa ne kot pozitivna afirmacija, pač pa kot najglobja življenjska naravnanost. Zaradi nje sta s sestro preživeli pekel skozi katerega sta šli.

Avtorica v drugem delu knjige opisuje proces okrevanja, pobeg iz takratne Češkoslovaške, migracijo v ZDA in kako so se ji tam začeli pojavljati flashbacki. Dolgo je to skrivala, z nikomer ni govorila o njih in o svoji preteklosti, dokler ni izbrala nadaljnega šolanja, in sicer psihologijo. Takrat je splet okoliščin poskrbel, da je dojela in sprejela, da je edina zdrava rešitev, da začne govoriti. Najprej doma, da svojim otrokom ubesedi kaj je doživela in potem tudi širše. Iz tega njenega odločilnega življenjskega koraka se je spletla mreža ljudi in strokovnjakov, ki so jo podprli in, ki so jo spodbujali v študiju vse do doktorata. V knjigi opiše ves ta svoj notranji proces in kako je vse izkušnje, skupaj z znanjem in študijem psihologije, uporabila in uporabljala v terapevtski praksi, pri delu z veterani, preživelimi taboriščniki, z žrtvami nasilja in drugimi travmatiziranimi osebami.

Knjiga je lahko ključna podpora za naše okolje, saj so izkušnje naših staršev, starih ali prastarih staršev iz obdobja I. in II. svetovne vojne ostale večinoma neizgovorjene, nepodeljene, nesprocesirane, nerazrešene in vkleščene/ inkapsulirane v celice telesa. Zakaj se potem sprašujemo od kod tako visoka stopnja alkoholiziranosti, samomorilnosti in uporabe drog v slovenskem okolju?
Vsaka naslednja kriza/vojna (npr. Jugo vojna, vojna v Ukrajini, itd.) je povzročila nove posledice in še vedno nimamo sistematične podpore za razreševanje in zdravljenje posledic (teh) travm. In še vedno te bolečine prenašamo na naslednje generacije.

Knjiga je nujno branje za vsakega, ki ve, da so njegovi sorodniki doživeli in preživeli taborišče ali pa če je družina tam izgubila katerega od članov. Ob avtoričinih opisih se odpre razjasnitev in kar na enkrat postane jasno zakaj so se določeni družinski člani odzivali na svoj način. Zakaj je cela družina hodila mimo nekaterih dejstev, pa se nikoli o njih niso pogovarjali. In lahko se odpre jasnost zakaj jaz, kot tretja ali četrta generacija, ne zmorem zbrati moči, da speljem določene željene aktivnosti.
Dr. Edith Eger je skozi svojo terapevtsko prakso razvila pristop IZBIRE, ki vsakega podpre, korak po korak, stopati v življenju naprej, tudi takrat, ko preteklosti v vsej njeni surovosti ne moremo zbrisati in pozabiti. Z nekaterimi flashbacki bomo živeli do konca. Ampak, ko smo usposobljeni kako sebe in svoj živčni sistem podpreti ter takoj sprocesirati tisti aspekt, ki ga je flashback prinesel v danem trenutku, smo se naučili kako v vsakdanjem življenju upravljati s svojo življenjsko izkušnjo ... tako, da naša bolečina lahko postane naš diamant.

Knjiga je obvezno branje za vse terapevte, ki se srečujemo s temo travme, zato, da razumemo še več in da se C-PTSD simptomatike ne pojasnjuje kot "čistijo se tvoja negativna čustva".

Kljub težkemu taboriščnemu izhodišču knjigo priporočam prav vsakemu. In tisti, ki bo ob njej doživljal stisko, vzamite to kot smerokaz, da za to stisko je vkleščena osebna ali pa medgeneracijsko prenešena nenaslovljena travmatična izkušnja. Ni nujno, da je vojna. Lahko je tudi iz lastnega zgodnjega otroštva. Poskrbite, da imate podporo, ki vas bo spremljala pri procesiranju, nikar ne zaklenite stiske še enkrat, še globje.