Imeti moč v svojih rokah

Misel, ki jo je te dni mogoče pogosto slišati/prebrati. Besede, ki so posamezniku lahko spodbuda za drugačno ravnanje oz. spremenjen pogled nase. Ampak, kot pri vsaki stvari, je od vsakega posebej odvisno kaj s tem naredi.
Človeka ta misel lahko inspirira, da mu ima moč in da lahko dela karkoli s komerkoli - in takšnih pojavnosti je v današnji družbi kar nekaj. Ta oblika je pravzaprav deviantna, ker je destruktivna za okolico te osebe in na dolgi rok tudi za tega človeka samega. V času takšnega ravnanja posameznika je lahko povzročena tudi (velika) družbena škoda. V drugem primeru lahko ta dikcija človeka "pohodi", če je že itak na dnu s svojim psihofizičnim stanjem ali pa je ujetnik človeka iz prvega primera in ne ve več kaj naredi, da bi se pobral. Preigravanje teh dveh variant se gremo na individualni ravni že desetletja, pravzaprav pa že kar stoletja na družbeni ravni. In vsi občutimo, da gresta obe opciji vsaka v vedno bolj skrajno smer.
Zakaj se "imeti moč v svojih rokah" spet tako pogosto in intenzivno vrti okoli nas? Obe skrajnosti sta porodili tretjo opcijo, ki je inspiracija in rešitev za vse, predvsem pa pomeni opolnomočenje posameznika in družbe kot celote. In ta se glasi »imeti svojo notranjo moč v svojih rokah«.

Zavedanje kako upravljamo s svojo notranjo močjo, na fizičnem, mentalnem, emocionalnem in duhovnem nivoju, je resno delo. Ozaveščanje poteka postopoma in na čisto vsakdanjih situacijah. Zna biti naporno in tudi šokantno, ko se zavemo s kakšnimi družinskimi in družbenimi vzorci smo zrasli ter kako po njih delujemo na avtopilotu.

Eden takšnih, ki jih nosimo in po njih (podzavestno) dela večina žensk v našem okolju, je: »biti pridna, da bom sprejeta«.
Drugo področje, ki je lahko vzorčni primer dajanja svoje notranje moči v roke drugih, je področje zdravja. Pred leti sem obstala, ko sem na vprašanje "Kako si?" dobila odgovor "Nekaj bodo morali narediti, da me neha boleti!" Takrat sem se zavedla kako lahko ne živimo v svojem telesu, kako smo v glavi in se ne zavedamo, da je to naše telo s katerim upravljamo mi sami. Ampak, vsak je odgovoren zase in tudi to je pot po kateri se človek odloči, da gre oz. drugače ne zna.
S tem pojavom/vzorcem sem se iz drugega aspekta srečala tudi v vlogi facilitatorja. Nekajkrat sem imela občutek, da ljudje nekaj čakajo ... tudi v meni je ostala neka praznina, ko smo se razšli. Kar nekaj časa je preteklo, da sem dojela, da delam s posamezniki, ki čakajo, da jih skozi terapevtsko prakso rešimo. Aha trenutek mi je prinesel komentar  »Ti veš!« V tistem sem ozavestila, da imamo v sebi tako močno zapisano komunikacijo z avtoriteto, ki vse ve in bo rešila naše stanje, da isto pričakujemo na veliko življenjskih področjih. Čakamo, da mama pove kaj je prav. Čakamo, da bo učiteljica predala znanje. Čakamo, da nam bo šef dodelil delo. Čakamo, da bo država sprejela zakon. Čakamo, ko nas nekaj malo boli in gremo k zdravniku šele, ko je hudo in takrat smo pa v strahu kakšno diagnozo nam bo postavil. ... In to lahko gre v nedogled in v neverjetne detaile/globine.

Integrativne tehnike ne rešujejo, pač pa podpirajo avtokorektivne mehanizme v človekovem telesu, psihi, emocionalnem ustroju. To so tehnike, ki delujejo samo ko človek sodeluje, ko dopusti, da steče ozaveščanje samega sebe, notranjih fizičnih, mentalnih in emocionalnih procesov. Ni magične palčke ... to je delo s samim seboj, na sebi, procesiranje čustev in bolečin, delo s soljudmi, to je razreševanje družbenih, medgeneracijskih, družinskih ter osebnih vzorcev in travm, ki so sooblikovale naše fizično, mentalno, emocionalno, duhovno in družbeno zdravje. To je proces opolnomočenja posameznika in zdravljenje vzrokov. To je proces zdrave notranje postavitve posameznika, ki ima svojo notranjo moč v svojih rokah.