Sanje na Dan reformacije

Zbudila in vstala sem se zgodaj zjutraj, po tem pa sem kasneje, med branjem knjige, spet zaspala na kavču in imela apokaliptične sanje.
Običajno ne govorim o sanjah, ker se zavedam, da razjasnitev najprej prinašajo meni. Ko pa sem prebrala množico zapisov na temo Dneva reformacije, izpostavljanja Trubarja in drugih pomembnih Slovencev ter poudarjanja kaj Slovenci smo in kaj nismo, sem se odločila, da za izhodiščega svojega današnjega zapisa uporabim zgodbo teh mojih jutranjih sanj.

V sanjah smo bili na obisku pri prijateljici, ki je bila v stiski, ves čas je hodila po stanovanju in ni bila z nami. Zato smo se sami odločili, da pripravimo kosilo. Ob tem sem ugotovila, da ta kuhinja rabi tudi čiščenje in vsak od nas je nekaj postoril.
Ko je bilo kosilo že skoraj pripravljeno, sem prijela vrečo s smetmi in jih odnesla do kontejnerja. Do tja je bilo kar daleč, ampak obstala sem na prvem križišču kjer sem na desno za blokovskim naseljem videla visoko blatno reko, ki dere z vso silo. V trenutku mi je bilo jasno, da ko bodo pod njeno močjo popustile konstrukcije blokov, bo poplavljeno tudi območje kjer smo bili s prijatelji.
Takoj sem se vrnila v hišo prijateljice in začela vse priganjati, da moramo takoj spakirati in oditi od tu. Najtežje je bilo dopovedati prijateljici, da naj pobere najnujneše, ker rešuje svoje življenje, ne glede na to kaj se bo zgodilo s hišo. Pakiranje je trajalo dlje kot sem si želela, tako smo na cesti že naleteli na kaotično gnečo, stali smo v kolonah in v zraku je bila napetost, panika, strah in groza. Nebo je bilo temno in še silovito je deževalo. Imela sem občutek, da se nikamor ne premaknemo in da tega umika ne bomo zvozili.
V enem trenutku sva se spogledala z enim od sopotnikov v našem avtu in na glas sem rekla: "Tu skozi bomo prišli samo s fokusom." On se je obrnil nazaj, kot, da bi želel k našemu avtu pripeti avto prijateljice, ki je vozila za nami. Jaz pa sem se osredotočila na pot naprej.
Začeli smo se premikati, vmes nas je premetavalo, še bolj je deževalo, zraven je še nekaj padalo med dežjem, pihal je veter. Bilo je silovito, trajalo je dolgo, nisem videla kaj je bilo naokoli, držala sem fokus, da gremo skozi in da pridemo ven iz tega.
In v enem trenutku se je vse okoli nas začelo počasi umirjati, občutek je bil, da se peljemo po običajni cesti med zelenimi griči in tam je sijalo sonce. Za nami je bilo nebo temno in v daljavi je bilo vse črno. V trenutku olajšanja, ob zavedanju, da smo prišli skozi, sem se zbudila iz sanj.

Deroče reke zadnjih dni in mesecev so sigurno prispevale k simobliki sanj, saj so zdaj tako intenzivno prisotne v našem vsakdanjem življenju, da moči deroče reke, in s tem narave, res ne gre več spregledati. Ob tem je na nas, da se zamislimo koliko smo sami, z gradbenimi posegi, z zanemarjanjem nabrežij potokov, hudournikov in rek, prispevali k letošnjemu silovitemu divjanju in razlivanju rek.
V sanjah sem vedela, da bodo zidane stavbe (še nekaj trenutkov) zdržale, po tem pa bodo konstrukcije popustile, saj nikoli niso bile planirane za držati takšno silo. In tu je "trik" vseh gradbenih posegov (ki jih imenujemo izboljšave) človeka. Moč vode je sila, ki si je ne moremo res predstavljati dokler je ne doživimo. In vedno bo našla pot. Če jo hočemo vkalupiti v strugo po človeški meri in ob tem zanemarimo, da vsake toliko bo ta voda potrebovala več prostora in jasno pretočnost, bomo doživeli to rušilno moč sile vode, torej to kar dožiljamo letos - in to kar sem v sanjah videla, da se bo zgodilo.
Za ta zapis je pomemben tudi drugi del sanj, ko smo se poskušali umakniti iz ogroženega območja.

Stanje v katerem smo v tem trenutku lokalno v Sloveniji in tudi svetovno, je podobno sceni iz mojih sanj. Večina nas je v položaju, ko izza vogala gledamo silo vode, ki poplavlja v sosednjem kraju, občini ali na drugem koncu Slovenije. Za drugim "vogalom" gledamo silo revanšizma, zamer in kljubovanja v obliki vojne in umiranje domačinov na območjih malo dlje od nas. Za tretjim "vogalom" gledamo slovenski "film" kritiziranja, sojenja, metanja polen pod noge, onemogočanja, da se spremenijo ključne pomembne zadeve za Slovenijo in ljudi, ki tu živimo. Četrti "vogal" večina preskoči, ker se stika s prvim in skupaj nam kažeta, da dejanja človeštva v zadnjih 100 oz. 200 letih že jasno kažejo posledice. Pospešitev proizvodnje in potrošnje s ciljem graditve blagostanja in neomejenega plastičnega bogastva kaže svoje roge.
Tako stojimo v sredini križišča, čutimo, da izza vsakega vogala nam nekaj preti, nad nami so temni oblaki in na nek način ves čas delujemo tako, da bi se umaknili eni, drugi, tretji ali četrti strani, da ne bi zadela tudi nas. Ne zavedamo se (še), da stojimo sredi tega doganja. Zato je prisoten občutek vrtenja v začaranem krogu, ki ni samo občutek, je dejstvo, če/ko se z njim zmoremo soočiti.
To soočenje se je zgodilo v mojih sanjah v tistem trenutku, ko sva se s sopotnikom spogledala in takrat je v naju vse obstalo. Temu v kraniosakralni terapiji rečemo "stillness" - trenutek tišine in miru, ko vse obstoji. Za tem sistem človeka (tudi živali) najde novo, drugačno pot, zbere energijo za samoregulacijo, premik oz. spremembo. In v sanjah je iz tega, da smo v krču, v napetosti, pod pritiskom ogroženosti in v strahu iskali izhod iz tega vrtenja v začaranem krogu, postalo jasno, da je ključen fokus. Ta fokus in to, da pridemo skozi, sta tu ključna.

Sporočilo sanj je v fokusu, ki pomeni iti skozi situacijo, iti skozi čustvo, iti skozi občutek, iti  skozi življenje. Torej ne odrivati aktualnih situacij, ne kriviti drugega oz. drugih, deliti sodbe vse povprek, vedno znova se skrčiti v sebi, inkapsulirati bolečino, stisko ter ostala čustva in občutke v celice svojega telesa ter še naprej disociirano mentalno bivati ob svojem telesu in v delčku vsakdana.
Iti skozi situacije, iti skozi čustva, iti skozi občutke in odčutiti to stisko ter bolečino, iti  skozi življenje je naporno, boli, šokira, je pretresljivo, travmatično in včasih tudi pogubno. Če povežem še s porodom ... takšna je bila pot novorojenčka ob prihodu na ta svet, če je rojen skozi porodni kanal. Vsak tak otrok in kasneje odrasla oseba ima zapis, da transformacija je naporna, kompleksna, boli in me sooblikuje. Hkrati pa je to iniciacija v lastno notranjo moč, ki se je nabirala in je bila s fokusom zbrana v zadnjem trenutku, ko se otrok porodi.
Tako smo v zgodbi sanj s prijatelji ob premetavanju, silovitem dežju in pihanju vetra prišli skozi neurje na območje s stabilnim stanjem in sončnim vremenom. Ta pot skozi je vsakega posebej izoblikovala za nadaljno življenje tam nekje, daleč proč od začaranega kroga v katerem smo se vrteli. Bili smo sami, z nekaj svojih osebnih predmetov, tistim skoraj do konca kuhanim kosilom in pretreseni od celega procesa.

Ta pot je pot notranje transformacije in družbene reformacije.
Dan reformacije ni tu zato, da na polno razglabljamo kaj smo Slovenci z Luthrom, Trubarjem, Dalmatinom in mnogimi drugimi dobili in kaj smo skozi leta izgubili. Danes nam je tako udobno, da raglabljamo o tem kot o dobitku in o izgubi.
Nič nismo dobili. Trubar in vsi ostali so za to naredili zelo veliko, tvegali so življenje, nekateri so ga tudi izgubili, ko so šli skozi ta proces. Jezik, državo, naravne danosti, kulturno bogastvo Slovenije in veličino tega naroda bomo ohranili samo, če za to kaj naredimo. Nič ne pomaga besedno razpredanje, deljenje tisoč in ene objave, razburjanje, sejanje sodb, krivde in iskanje krivcev.

Iz začaranega kroga v srediču križišča, ko izza vsakega vogala nekaj preti na nas, se bomo osebno in kolektivno premaknili samo tako in takrat, ko si vsak posameznik vzame eno področje, eno pot po kateri doživljenjsko s fokusom hodi, gradi sebe, družbo in naravo za dobrobit sebe, človeštva in planeta Zemlja. In, kar je ključno!!!, ta načela živi v vseh segmentih svojega vsakdanjega življenja ... ne glede na to kako je ta pot neudobna, naporna, kako boli, kako me je na njej strah, ko doživljam izgube in ko na simbolni ravni to predstavlja boj za življenje.