Jeza

Pestri so časi in dnevi v katerih živimo. In po tem še, ko imamo močno sredstvo za premik, so nas naučili, da je slabo ... JEZA namreč.

Negativnih čustev ni. V človeški notranji postavitvi ima vsako čustvo svoje mesto in namen ... če znamo z njim ravnati oz. jih procesirati. Če pa občutek/čustvo najprej tlačimo (oz. so nas naučili, da ni primerno npr. izraziti jezo, žalost, strah...), se inkapsulira v celice, nato pa v izbruhih prihaja do izrazov, ki so lahko preveč, so neprimerni ali neumesni, običajno pa so vedno preintenzivni za dano situacijo. Do tega pride, ker nas v dani situaciji preplavi tudi tista inkapsulirana "zaloga" npr. jeze in potem človek vpije, izreče sodbe, nalaga krivdo, besedno blati, sodi, grozi ... ali pa je tudi fizično nasilen.

Vsa situacija letošnjega leta nam je lahko grozna, brez veze, nas ustrahuje ali pa nas ogroža. Lahko pa se odločimo in z njo nekaj naredimo ... tudi kompleksne situacije nas lahko veliko naučijo, imamo priložnost in možnost ravnati drugače in/ali krepiti znanje ter veščine.

Ali znamo/zmoremo/hočemo jezo, ki se kuha v nas in nas preplavlja dan na dan zaradi omejitev in občutka omejenosti, uporabiti tako, da nas vodi pri jasnem postavljanju mej z ljubeznijo in ranljivostjo? In to v odnosu do sočloveka (najbližjega, sodelavca, soseda ...) ali pa do sistema (javne uprave, države, firme, organizacije ...)?