Celjenje travme

Letos se družim z debelimi knjigami.
Nekatere sem preštudirala že v angleški verziji, ampak tiste imam vse kot e-knjige in potem je njihova debelina irelevantna. Še enkrat jih berem slovenščini tudi zaradi terminologije, saj prevajalec s prevodom v slovenski prostor sidra pomene ali poimenovanja, ki (še lahko) niso v splošni uporabi.

Branje esejev Judith Dupont mi je prineslo spoznanje, da se je med evropskimi psihoanalitiki tema travme odpirala že pred drugo svetovno vojno. Ampak, na osebni in družbeni ravni, takratna psihoanalitska stroka in družba kot celota nista zmogli oz. bili sposobni sprejeti soočenja z dejanji (npr. nasiljem v družini) in posledicami le-teh.

Danes zjutraj sem končala Matéjevo knjigo "Navidezna normalnost" iz katere želim poudariti vlogo celjenja. Menim, da je zelo pomembno kako naslavljamo in poimenujemo procese, na globoki osebni ravni in tudi na družbeni ravni in tu ima celjenje, kot ga je s to knjigo vmestil Maté, ključno vlogo.

"Kadar govorim o celjenju, imam v mislih nič manj in nič več kot naravno gibanje v smeri celovitosti. Celjenje je smer, ne cilj; je črta na zemljevidu, ne pika. Celjenje tudi ne pomeni samoizboljševanja, pomeni samoobnovo.

Pri celjenju ne poskušamo spremeniti ali "izboljšati" izgubljenih delov sebe, temveč jih ponovno odkrivamo ... ni posebej pomembno ugotavljati kaj je narobe; bistveno vprašanje je, kje človek ni do konca uresničil svoje celovitosti oz. na katerih področjih je ni izživel.

Celjenje se razlikuje tudi od ozdravitve:

• ozdravitev pomeni odsotnost bolezni,
• celjenje pomeni povrnitev k celovitosti.
  "Mogoče je biti zaceljen, a ne ozdravljen; in mogoče je biti ozdravljen in ne zaceljen." ~ Maté navaja citat Lisse Ranklin

Resnično celjenje pomeni, da se odpiramo resnici svojega življenja, preteklega in sedanjega, tako pošteno in objektivno, kot le zmoremo. Prepoznamo, kje smo bili poškodovani in po svojih zmožnostih iskreno ocenimo vplive teh poškodb ob tem, ko so puščale sledove na našem življenju in na življenjih ljudi okoli nas.
To utegne biti izjemno zahtevna naloga zaradi nepregledne množice razumljivih razlogov.

Resnica, ki naznanja celjenje, je skromna in prizemljena; je jasen pogled na dejansko stanje stvari, na to kako stvari pač so v sedanjem trenutku. Če bomo hoteli priti do nje, bomo morali zajemati iz izvira, ki sega globje od naše brihtnosti.

Celjenje uskladi srce in um in ju pripravi do sodelovanja, v mnogih primerih po dolgih destletjih, ko se je eden od njiju skrival za drugim ali pa ga je drugi omalovaževal.

Ničesar ne moremo storiti glede sveta, ki je ustvaril naš um in nam je morda vsadil omejujoča, škodljiva, neresnična prepričanja o sebi in drugih ljudeh. Vendar pa se lahko naučimo biti odgovorni za um, s katerim ustvarimo svet tako, da se giblje naprej.
Sposobnost celjenja se prorodi ravno iz tega, iz pripravljenosti prevzeti to odgovornost. To je pripravljenost za katero se odločamo iz trenutka v trenutek.

Cilj poti celjenja ni povsem znebiti se osebnosti, temveč osvoboditi se njenega samodejnega programiranja, s čimer dobimo dostop do tistega spodaj in se povežemo z bistvenim v sebi.

Celjenje se odvija izven krmarnice mislečega uma.

Med izzivi osebnega celjenja in tudi celjenja našega trpečega sveta, je tudi ta, da smo zadosti dolgo spokojni in tihi, da lahko zaslišimo svoj pravi jaz, tisti "drobni, tihi glas"."

Načela celjenja na osebni ravni so pristnost, iniciativnost, jeza in sprejemanje. Na družbeni ravni se jim priključijo še aktivizem, zagovorništvo, solidarnost, povezovanje in delovanje v dobro skupnosti.

~ Gabor in Daniel Maté: Navidezna normalnost - travma, bolezen in zdravljenje v toksični civilizaciji, Založba Primius, 2022 (citati in povzetek načel so na straneh: 335-339, 347-353, 376, 424, 434, 446)