Celične inkapsulacije preteklih stisk, bolečin, napetosti, strahov, pritiskov in travm

Ko sem pri 21-tih začela vadit jogo, je trajalo dobro leto, da sem bila kot "čigumi" ... tako elastačna, da sem se v vsaki asani lahko raztegnila na max. Moja "specialnost" so bili odkloni levo in desno v trikonasani.
15 let kasneje se je stopnja stresa v mojem vsakdanjem življenju tako stopnjevala, da sem dihala na škrge in reševala vsakdanje situacije 24/7. Za vadbo skoraj ni bilo več prostora. Vem, ravno takrat je to najbolj modro opravilo, če vadiš, ampak vsak, ki je šel skozi tako kompleksno življenjsko obdobje ve, da te na enih področjih sila življenja ustavi, ko rešuješ golo življenje.
Ko se je situacija nekoliko umirila in stabilizirala, sem se aktivirala predvsem s hojo, saj sem čutila, da ob njej lahko iz telesa stresem del napetosti (kot TRE tehnika - tresenje to potrjuje).
Potem so se zgodila leta študija, poklicna preusmeritev in iz današnje kapacitete terapevtskega znanja ter izkušenj lahko rečem, da je bila tista moja čigumi elastičnost prevelik odklon (ekstenzija) celotnega sistema. Ko v kraniosakralni obravnavi pridemo do tako silovite ekstenzije v eno smer, jo zadržimo in čakamo .... čakamo vse dokler se sistem ne umiri in po tem se zgodi premik, ki aktivira drugo stran, ki je bila prej mirujoča ali šibkeje delujoča. Ob tem se prva stran spet aktivira v bolj obtimalnem obsegu in skupaj zadihata tako, da na nivoju celega telesa/sistema steče notranja samoregulacija.
Tako nekako razumem moje obdobje, ko sem, pod stresom, v sebi skoraj obstala in se v naslednjem koraku minimalno aktivirala s hojo. Zavedla sem se, da del mojega sistema iz zamrznitve prehaja v mirovanje in potreben je čas, da se toliko in tako okrepim, da sistem v notranji samoregulaciji sprejme, da je varno vzpostavljati novo (optimalno) ravnovesje.

Ta premik se je v mojem primeru, iz trenutka - kot se to zgodi v kraniosakralni obravnavi, prelevil v dalj časa trajajočo fazo, ki teče že več kot eno leto.
Za nazaj lahko povem, da se je tisti "klik" zgodil v novembru 2022, ko sem padla. Ujela sem se na vse štiri in dvignila glavo, da se ne udarim še tam. Ob prihodu domov sem preverila stanje kolen in noge so se mi začele tresti (TRE). S homeopatsko Arniko in nekaj kraniosakralnimi obravnavami je stanje delovalo rehabilitirano, ko sem konec decembra 2022 obležala s Covidom. Preležala sem tri tedne in enkrat vmes sem začela čutiti, da nekaj ni ok z eno roko in ramenom. Sklepala sem, da je od ležanja in z malo razgibavanja je delovalo, da je ok. Po tem sem konec januarja zbolela še drugič in spet odležala za tri tedne z drugo virozo. Po tistih treh tednih pa mi je postalo jasno, da so rama, lopatica, roka in fascije že v vnetem stanju in da tole bo hudo resno, če ne ukrepam.

Vsedla sem se sama s seboj, seštela 1+2+3+4+5 (padec + Covid + viroza + 6 tednov ležanja + prostor, ki se je odprl ob odhodu stare mame v času moje bolezni) in pred seboj sem dobila "diagram" obstoječega stanja, potencialnih težav, če se ne podprem, in hkrati možnosti, ki so se odprle za razreševanje tistega kar je moje telo v letih kompleksnega stresa (travme) inkapsuliralo na tkivnem nivoju. V trenutku mi je bilo jasno, da je mimo faza mirovanja in čakanja, prišel je trenutek, ko cel moj sistem lahko ob primerni podpori na novo zadiha.

In to so bile moje poti preteklega leta.
Malo po malo so vdihi in izdihi mojega telesa, živčnega sistema in celotnega sistema na vseh ravneh postajali globji. Vzporedno ob tem sem dan za dnem "razpakiravala" mikro paketke celičnih inkapsulacij preteklih stisk, bolečin, napetosti, strahov, pritiskov in travm. Skoraj vsaka naslovitev fizičnega tkiva je na plano prinesla nekaj novega/dodatnega. Npr. po eni obravnavi ramenskega obroča sem 14 dni vsako noč sanjala inserte iz obdobja dela na projektih. Najprej sem se spraševala ali so me tiste drobne situacije (ponovno ozaveščene preko sanj) res tako bremenile. Ko pa sem jih začela seštevati in dodala vse tiste zelo kompleksne v obdobju 20-tih let, mi je postajalo jasno kakšno breme sem nosila/nosim na svojih ramenih.

Tako, da zdaj zelo jasno vem (ni več samo teorija), da stiske, bolečine, napetosti, strahove, pritiske in travme dejansko shranemo v celice telesa. To ni tlačenje, to ni izogibanje, to ni porivanje stran, to ni samouničevanje, to je preživetveni mehanizem v nas, da zmoremo skozi težke življenjske trenutke in da zberemo zadnje atome moči za preživetje. Ja, iz perspektive zunanjega opazovalca je to lahko beg in samodestrukcija, ampak on ne stoji v mojih čevljih in ne živi s kapaciteto mojega sistema, tako ne more ocenjevati do kod jaz nekaj (ne)zmorem.

Pred nekaj tedni me je nekdo vprašal, da zakaj se grem vse to tako na počasi, zakaj se ne dam v en intenzivni program in v nekaj tednih bo vse rešeno. Ne, da si ne želim hitrega okrevanja, še kako si ga želim, posebej, ko so prisotni trenutki z bolečinami. Ampak, življenje, študij in strokovno delo so me naučili, da čudežne palčke ni.

Čudežne palčke ni, če/ko se odločiš, da boš v globino naslovil svoje najtežje stiske, bolečine, travme, medgeneracijsko prenešene vzroce in odzivne mehanizme ter omejujoče načine razmišljanja. Vmes so vmesne razrešitve, ki lahko prinesejo velika olajšanja, napredke, okrevanje in osebne premike.

Čudežna palčka za enkratno razrešitev ni varna, ker ob enkratnem procesiranju vseh emocionalnih stisk, občutkov, bolečin itd. živčni sistem tega niti ne bi zmogel. Če se nekomu zgodi preobremenitev živčnega sistema na emocionalni ravni, so temu včasih rekli, da je oseba doživela živčni zlom. Moj občutek je, da takrat živčni sistem dejansko pregori. In po tem, ko sem imela mnogo malih pregorevanj, mi ne pride niti na misel, da bi se podala na pot enkratnega procesiranja vsega kar je shranjeno v celicah mojega telesa.

In zakaj sem zapis začela z elastičnostjo telesa v mojih zgodnjih letih vadbe joge?
Eno ključnih spoznanj preteklih mesecev je soočenje, da sem skoraj 25 let jogo vadila v stanju disociacije. To mi je težko sprejeti. Ne bom rekla, da ta moja vadba ni imela učinka, definitivno me je podprla. Ampak, z vadbo v disociaciji in s telesnimi kompenzacijami, ni možnosti, da se zgodijo tako globoki transformativni procesi. Zanje je treba biti polno prisoten. Biti v umu in biti zavestno prisoten, ko samo si, sta dve popolnoma različni notranji postavitvi. Vmes pa je vsa ta pot, mikro trenutki, mnogo življenjskih situacij, možnosti in priložnosti, ki nam omogočajo stik s seboj in s telesom v katerem bivamo.