Boj na požiralniku
V srednjo šolo sem hodila v Slovenj Gradcu in iz slovenščine se najbolj spomnim podrobnega študija del Prežihovega Voranca, Miška Kranjca in Franceta Prešerna. Profesorica je enkrat vzpostavila povezavo med Prežihom in Kranjcem, ko je slikovito opisala: "Prežihova dela izražajo težavnost, surovost in krutost narave na Koroškem. Kranjčeva dela so spisana mirno, spokojno in blago, kot je mirna prekmurska ravnica." Ta primerjava se je globoko vsedla vame in na nek način močno prispevala k mojemu sociološkemu in psihološkemu razumevanju človeka, narave, okolja in družbene dinamike. Hkrati jasno izraža, kako okolje (naravno in družbeno) pogojuje naš pogled na vsakdanje življenje, delo, umetniško izražanje in na to kar se nam oz. drugim dogaja.
Tako je tudi v teh kritičnih dneh poplavne katastrofe sredi katere je 2/3 države.
Prva skupina so vsi tisti, ki so neposredno na poplavljenih območjih.
Največ je takšnih, ki imajo poplavljene domove, vrtove, kmetije, podjetja, poplavljeni so javni objekti, kmetijske in javne površine. Voda je poplavila/odnesla hiše, vrtove, avtomobile, dele gozda, njive, ceste in mostove, porušila električno, telefonsko, internetno, vodovodno, kanalizacijsko in plinsko infrastrukturo.
Drugi del ljudi na teh območjih so tisti na robu poplave, njihova bivališča so ostala cela, ampak so odrezani zaradi poškodovane infrastrukture. Nemočno zrejo skozi okno kako voda teče mimo, ruši, spodjeda in odnaša vse kar ji je na poti.
Vsi ljudje na poplavljenih območjih doživljajo "boj na požiralniku" kot ga je opisoval Prežih. Tokrat to ne velja samo za Korošce, čeprav so med najbolj prizadetimi.
Dan po potopu, ko je voda ponekod začela odtekati, so vsi ti ljudje polno skoncentrirani na čiščenje in reševanje. Malo kdo od njih pogleda internet in medije, saj so tudi brez elektrike in signala.
Druga skupina smo tisti, ki smo na območjih kjer ni poplav. Kljub temu, da gledamo slike in posnetke iz poplavljenih območij, si lahko samo predstavljamo kako je tam. Ko stopiš na območje katastrofe, njeno razsežnost začutiš z vsemi čutili in šele takrat se zaveš njene silovitosti, razsežnosti, surovosti, uničevalne moči in hkrati nemoči človeka.
Mi samo približno vemo kaj doživljajo vsi tisti iz prve skupine. Še najbližje so/smo tisti, ki smo v svojem življenju že doživeli pogrom ujme, poplave, izgube doma, podjetja ali kakšno drugo nesrečo.
Zato je iz te perspektive, dan ali dva po glavnem poplavnem valu, popolnoma neumesno razpravljati o tem kdo je kriv za poplave, kdo kaj (ne) organizira, kako je izvedeno. Pred leti sem bila priča pogovoru, ko je gospa, ki je doživela en takšen podoben pogrom, sogovornici, ki jih je najala nasvete kaj bi morala, odgovorila: "Veš, lahko je s polno ritjo srat." In točno tako se počutim zadnja dva dni, ko preletavam nekatere objave, komentarje, zapise, nasvete in priporočila. Menim, da v tem trenutku niso na mestu za tiste, ki so na ogroženih območjih. Ti ljudje zdaj rabijo fizično pomoč na terenu, na pa naše razpravljanje, komentiranje, dopisovanje in prerekanje. Ti ljudje rabijo, da mi pridemo do njih, ne da oni vse rešujejo in iščejo sami.
Nekatera objavljena priporočila so delno lahko v pomoč vsem tistim iz druge skupine, ki čutijo/se zavedajo, da so v šoku, saj je naša dežela tako majhna, da ima vsak od nas kakšen ljub kotiček, ki je žal zdaj pod vodo, zasut z muljem, naplavljenim peskom ali pa ga sploh ni več. Predvsem pa tam živijo ljudje s katerimi smo si blizu - sorodstveno, prijateljsko, službeno.
Letos spomladi, v enem od tistih silovitih deževnih dni, ko je poplavljalo na Štejerskem in v Prekmurju, sem se zvečer vozila proti Radencem, kjer sva nekaj dni gostila pri prijateljici. Po poti so me gasilci in lokalci trikrat preusmerili, ker je voda zalila cesto in podvoze. Na koncu sem slepo sledila navigaciji, v temi nisem vedela kje sem, krajev ne poznam, nikjer ni bilo ljudi na cesti, na vsakih nekaj kilometrov smo stali, ker so gasilci črpali vodo iz poplavljenih hiš. Ko sem prišla do stanovanja prijateljice, sem bila izčrpana, pretresena in šoku. Ampak drugi del stresa me je čakal tam, saj me prijateljica in mož sploh nista resno vzela kako kritična je situacija v okoliških krajih. Cel dan sta bila v svojih diskusijah, nista spremljala novic in za njima je bil navaden deževen dan. Tisti večer sem v postelji dolgo mlela človekovo naravo in percepcepcijo (samo) skozi lastno perspektivo (ne)doživetega.
Od tistega dne sem še bolj pozorna na to, da nikoli ne vem kaj se je dogajalo ali se dogaja osebi pred menoj. Lahko sem sočutna. Če imam za seboj podobno izkušnjo, razumem in čutim več, kakšno moje priporočilo je lahko bolj usmerjeno in lahko za osebo pred menoj res pomeni smer rešitve. Kar pa temu človeku najbolj doprinese je, da sem tam z njim, brezpogojno, ga poslušam, ga slišim in mu držim prostor, da sprocesira silovite občutke stiske, stresa, šoka in bolečino doživete tragedije. Ob takšnih trenutkih ni čas za dajanje nasvetov kaj bi kdo moral, kako bi nekaj moralo biti narejeno, speljano ali odločeno. Tragedija takšnih razsežnosti vedno razruši obstoječ sistem - osebni, družinski, družbeni, kolektivni - in nekaj časa traja kaos. Nekateri so v zadnjih treh letih klicali k sesutju sistema, zdaj se je zgodil na osebni in na infrastrukturni ravni 2/3 države. Verjetno si nihče od teh ni predstavljal ali želel, da pride na takšen način.
Po trenutkih kaosa, se začne vzpostavljati organizacija, ki je pravzaprav reorganizacija, saj večina ustaljenih poti delovanja ne deluje oz. ni infrastrukture za do sedaj poznano delovanje. In za tiste, ki nismo prizadeti ali ogroženi, je ključno, da se zavedamo, da je lahko naša perspektiva reševanja drugačna, kot je perspektiva ljudi in organizacij na poplavljanih območjih. Nekatere aktivnosti, delovanje in odločitve so in bodo neracionalne, tudi napačne in nelogične.
Del slovenskega nacionalnega vedenjskega vzorca je, da mora biti vse pravilno. In to od prve. Kako se je ta mehanizem v nas razvil skozi leta in generacije, ni predmet tega zapisa. Je pa silovitost tega načina delovanja tako močna, da tudi ob takšni katastrofi pričakujemo perfektno organizacijo prostovoljcev, ki pridejo na določeno lokacijo pomagat. To je tako kot, da bi prišli na obisk in gostitelju solili pamet kako ima/nima pospravljene hiše. Pravzaprav ja, so tudi takšni, ki si vzamejo to pravico. Torej ni čudno, da sodbe letijo tudi po tistih, ki prostovoljno organizirajo aktivnosti, da pomoč pride do pomoči potrebnih ljudi. V takšnih situacijah je ogromno improvizacije, reorganizacije, treba je iti s tokom aktivnosti in reševanja.
Tragedijo je povzročila voda, katere osnovno načelo delovanja je tok, to da teče. Na simbolni ravni lahko ponotranjimo njeno sporočilo toka, ki v silovitosti in podivjanosti razruši ali izpodje vse pred seboj. V mirnem toku pa omogoča lahkotnost, napaja vse, ki so ob njenem toku vse do izlitja v morje.
Ko sem v petek popoldan zrla v slike poplavljenih območij, sem šele čez nekaj časa dojela, da je minilo nekaj ur in da sem zdrsnila v zamrznitev. Funkcioniranje v zamrznitvi sem v preteklih letih zelo dobro dovršila in okolica običajno ne opazi, da funkcioniram "na škrge". To je prinesla 15 letna kilometrina naše situacije, ki je trajala in trajala in se zelo počasi razreševala. Takrat, ko si utopljen v to, da preživiš, ne veš, da si v zamrznitvi. Lahko obstojiš in otrpneš ali pa zmoreš funkcionirati na minimalnih obratih, ker je to osnovni preživetveni mehanizem.
Drugi preživetveni mehanizem je boj. To so tisti, ki se zmorejo v trenutku šoka zbrati in se takoj obrnejo okrog, rešujejo sebe, druge in nemogoče situacije.
Tretja varianta je beg. To so tisti, ki se umaknejo, ker ne zmorejo, lahko tudi otrpnejo. Beg je smiseln, ko te napade napadalec. Ampak pred vodo, ki potaplja tebe, hišo in vse kar si poznal in živel še pred 5 minutami, se ne da niti bežati.
Na ogroženih območjih so ljudje v tem trenutku v šoku travme, na polnem adrenalinskem delovanju, da rešijo kar se rešit da. Ko bo adrenalin popustil, ko bo prišel trenutek soočenja, da življenje ne bo nikoli več isto, bo prišla naslednja post travmatska faza. Takrat bomo šele lahko imeli pregled kakšno pot nadaljnega delovanja bo izbral vsak posameznik: boj, beg ali zamrznitev. In preden kdo začne deliti nasvete ... prvi izbor teče na nivoju nezavednega in je pogojen z mnogimi aspekti življenja vsakega posameznika (posebej z zgodnjimi otroškimi izkušnjami). Na to podlago pa je odvisno od vsakega posameznika in njegove kapacitete v kolikšni meri in na kakšen način zmore zavestno/kontrolirano delovati.
Kot družba smo travmo in post travmatsko stanje stoletja postavljali na stran, ker je bilo treba preživeti. Velja načelo: "Stisni zobe, gremo naprej, saj bo vse ok."
Ampak ni ok. Posebej ni ok na nivoju živčnega sistema. Travma se zapiše v celice telesa in zadnja leta, desetletje, smo šele dozoreli, da se je obilikovalo teoretično in praktično znanje, da so opravljene raziskave in da so se razvile tehnike in pristopi s katerimi lahko uspešno naslavljamo razreševanje travm in post travmatskih simptomov.
Ta pot nima čarobne palčke s katero bi zamahnili, da bi izginila bolečina, žalost, obup, nemoč, strah, sram, krivda, jeza. To je pot skozi, skozi občutke, ki jih ozavestimo in odčutimo, ne glede na to kako boli. Ob tem običajno "srečamo" še svojo "zalogo" iz preteklih težkih in travmatičnih življenjskih situacij. In "srečamo" tudi družinski ter kolektivni del travm preteklih generacij, ki so bile postavjene ob stran za preživetje. Zato ti procesi rabijo svoj čas.
S trenutno poplavno katastrofo imamo tokrat možnost, da kolektivno zavestno stopimo v proces razreševanja travm.
Predlagam, da to najprej začnemo tisti, ki nismo na ogroženih območjih, saj smo prav tako doživeli šok ob soočenju, da je 2/3 države pod vodo. Posebej pa so/smo v pretresenem stanju vsi tisti, ki so/smo v preteklosti osebno že doživeli podobno izkušnjo. Namreč, šok trenutne situacije "pritisne" na gumb preteklih situacij in reaktivira se živčni sistem ter odzivni mehanizem.
Zato sem prej opisala svojo izkušnjo kako sem zdrsnila v zamrznitev. Po nekaj urah sem ozavestila kje sem oz. v kakšnem stanju sem. Ampak je trajalo en dan, da je prišel zunanji triger, ki mi je pomagal, da se je v meni zgodil premik in aktivacija jeze, ki počasi prebuja moje telo in moj živčni sistem, kar mi po korakih omogoča vzpostavitev stabilnega delovanja. Vmes pa so trenutki stiske in joka, ko sem v stiku s svojim preteklim krčem (spravljenim v telo), ko se življenje postavi na glavo, ko ne veš več kako boš (pre)živel, ko nimaš moči in poguma s komerkoli podeliti v kakšnem stanju si, ko te je sram in doživljaš, da si za vse sam.
Vsi tisti, ki smo na varnem in suhem, več kot zdaj sprocesiramo in razrešimo svojih preteklih stisk in travm, večja bo oz. je kapaciteta za držati podporo vsem, ki so na ogroženih območjih in za katere življenje nikoli več ne bo isto. Ker ta tranzicija bo trajala, lahko tudi leta. Tako dolgi procesi so zelo naporni, zato je vsaka podpora in pomoč ključna. Ne samo danes in v naslednjih najbolj kritičnih dneh, pač pa tudi v naslednjih tednih, mesecih in letih.
"Slovenija zmore!" je slogan, ki sem ga danes prebrala na več mestih. Naj tokrat ne bo tako, da stiskamo zobe, da zmoremo, da trpimo in gremo naprej. Naj bo tokrat tako, da odčutimo - sprocesiramo bolečino travme, osebne in kolektivne/nacionalne, ter s tem speljemo globoko tranzicijo na osebni in kolektivni ravni. S tem si postavljamo temelje za zdravo prihodnost na fizični, mentalni, čustveneni, socialni, družbeni in energijski ravni.
Foto naslovnica: Poplave v Ravnah na Koroškem, avtor Gregor Ravnjak