Ali tokrat zmoremo drugače?

Torkov večer.

Nekaj primerov zadnjih dveh dni:
- naš maturant se je v nedeljo zvečer zlomil;
- naša ta mlajša je včeraj prijokala domov, cel dopoldan ji je v šoli šlo na jok, po poti domov je planila v jok, ne ve povedati zakaj;
- malčki pri od odhodu v vrtec jočejo in vreščijo, tudi tisti, ki so do sedaj v vrtec hodili z velikim veseljem;
- včeraj sem jokala s ta malim v vrtcu, ob tem se je nekaj prelomilo in danes je bilo bolje;
- bruha se mi ... ta komunikacija med sodelavci, zasmehovanje vseh, ki so proti, z očitki bi me najraje utopili v žlici vode;
- bruha se mi, ko berem navodila, a smo še ljudje?;
- že cel dan si podajava besede in obtožbe kot ping-pong žogico, iz enega komentarja je nastala eksplozija očitkov in vračanje ostrih besed nazaj ... in zdaj sva zaštrikana, ne vem kaj naj naredim;
- ...

Drugi delovni dan tega tedna je za nami. In če nam do zdaj ni bilo jasno kje smo, v tem tednu večini postaja jasno kje smo.
Tkole smo kot je današnji graf Schumannove frekvence: kuhamo se na (nizkem) ognju. Non-stop, ni predaha.
Edina razlika je, da zdaj nam počasi postaja jasno, da se kuhamo. Da nekaj ni ok.
Ampak dejstvo je, da se tkole kuhamo že vsaj 20 let. In (kolektivno) tega nismo videli. Nekateri so/smo segmente opazili in identificirali enkrat po poti ... ker nas je udarilo in se nam je takrat ustavila ali pa razsula naša poznana vsakdanjost. Večina je drvela naprej. Ker to tako je. Ker pri nas tako delamo. Ker, saj res, takšna so pravila ... tudi če je nekdo ob dom in streho nad glavo zaradi nekaj eurov dolga. In že vsaj 20 let za en del družbe ne veljajo pravila, svoje zgodbe peljejo po svoje.

Dragi (so)ljudje.
Živeli smo v paralelnih realnostih.
Stene med njimi postajajo tančice in počasi že vidimo skozi njih.
Ta pogled, vpogled, uvid skozi je šokanten.
Prinaša soočenje, da moj svet ni isti kot tvoj. Sooča, da sem vpet v sistem, delam po pravilih, sem priden - kot so me učili starši, sorodniki, vzgojitelji in učitelji, zdaj pa prepoznavam zlorabo skupno dogovorjenih dogovorov, moralno etičnih načel, pravil. Sooča, da jaz mislim, da so pravila ok, moj (do včeraj) najljubši sodelavec ali družinski član pa rohni, da se z njimi kršijo osnovne človekove pravice in ustava. ...

Ta trenutek je kot na pol zrel tur. Če ga dobro primem, ga lahko že malo iztisnem. Ampak takrat to svinjsko boli. In bolečino izrazim z najbolj grobim, žaljivim in brutalnim besednim zakladom, ki ga premorem. Bolečina vseh preteklih turov, ki so mi jih takole stisnili starši, pa učitelji, pa zdravniki, pa sodelavci, pa bivši partnerji ali kateri od otrok, se v tistem trenutku zbere in v brezmejne širine razplamti v tisti trenutek ostre bolečine tokratnega na pol zrelega tura. In rohnenje se začne, nadaljuje, potencira. Ni važno kdo je pred menoj, vsakemu imam za povedat vse. In kar na enkrat vsi postanejo moji največji nasprotniki, krivi za vse kar je v mojem življenju narobe.

In tu je tista tanka meja na zaledeneli plošči.
Če/ko dojamem preplavitev, se takoj vzpostavi večja jasnost. Ta omogoča videti, slišati in zaznati dejstvo, da eno so moje pretekle bolečine, frustracije, ranjenosti in posledice travm. Drugo je paket nerazrešenih bolečin mojih prednikov. In tretji del izbruha je trenutna situacija.
Ta razmejitev omogoča pogled na tukaj in zdaj v vlogi opazovalca. Omogoča prepoznavanje kaj je moje in kaj je od druge osebe, ki je vključena v komunikacijo.
Vzpostavlja širši notranji prostor v katerem lahko globoko vdihnem in izdihnem ter s tem ustvarim večjo kapaciteto pretočnosti dojemanja in procesiranja trenutne situacije.
Omogoča, da se zavestno odločim, da ne glede na okoliščine, razlikovanje v stališčih, v dojemanju pravil in ozavščanju trenutnega kaosa družbe, z vsakim komuniciram spoštljivo in strpno. Ko dojamem, da sva na meji, ki (spet) pelje v komunikacijski in emocionalni pogrom, se ustavim in predlagam pavzo za razbistritev in iskanje novih/drugačnih poti ter rešitev.
Če se utopim v emocijah, bolečini, jezi, zamerah in sovraštvu, eksplodira vulkan in goreča vroča lava topi led na katerem stojiva, pred seboj požiga, ruši in uničuje vse. Sočloveka, živali, naravo, planet.

Ja, vsak od nas ima možnost izbire. Vsak od nas ima lastno voljo. In zdaj je čas v katerem prepoznavamo ali oz. kje svojo lastno notranjo moč dajemo v roke drugemu, kje pa z njo upravljamo sami. Če se odločim, da sledim navodilom, prav. Tudi, če zaradi preživetja ne gre drugače. Ampak to še ne pomeni, da je del tega paketa tudi sojenje in pljuvanje po drugače mislečih. Če se odločim, da postavljam mejo, ker vidim kje vse tečejo kršitve težko pridobljenih človekovih pravic, prav. Ampak to še ne pomeni, da dajem v nič tistega, ki tega ne vidi in vidi smisel v sledenju navodilom.

Nikoli se ne bomo vsi pri vsem strinjali. In do zdaj smo ob takšnih zaostritvah, skozi bližnjo in bolj oddaljeno zgodovino, na koncu vedno kolektivno pogrnili. Tanek led je počil, vsi ljudje tiste dobe so se potopili v blato ... Propadle so cele civilizacije, narodi, družbe, kulture. Življenje je bilo životarjenje skozi izvajanje in doživljanje nasilja, ki ni imelo meja. Prevlada brutalnosti, surovosti, sovraštva, groženj, spletkarjenja, hujskaštvo, izdaja in utapljanje sočloveka v žlici vode.

Še do včeraj smo se imeli za visoko razvito družbo. Pa smo res?
Kot kažeta zadnji dve leti, smo se vmestili v cono udobja, se namestili na ležalnike blago pomrznjenega jezera in se ob vikendih sončili s coctailom na skupni plaži. Čez teden pa smo malo stopili čez ograjo in oddelali službo za tisto plačo za položnice in stroške tega užitka. Zdaj je tu dan, ki nas je vse postavil na tanek led jezera. In eni pravijo, da bo led zdržal, saj vsa  evidentirana dokazila kažejo, da zdržal vse do zdaj. Drugi rohnijo, da obstaja veliko tveganje, da začne pokati in da je treba nekaj narediti. Tretji pa s svojim sokoljim vidom že vidijo razpoke, ki so vsak dan daljše in globje. Vsi pa še vedno stojijo na ledu, se pričkajo in čakajo, da se nekdo odloči kaj in kako naprej.
Ko pa smo visoko moralno etično, čustveno in intelektualno odgovorni, se bomo soočili, da smo sredi ene največji štal v zgodovini tega naroda (in tudi človeštva). Soočim se, da imamo tri različne poglede, da se med sabo verbalno pobijamo, hkrati pa čakamo, da bo nekdo nekaj naredil.
To soočenje je šokantno in najprej odnese noge, potem udari obup. Za njim pride nemoč. Tej sledi jeza in za njo pride sprejemanje.

Ta cel proces je proces opolnomočenja vsakega posameznika. Ne omogoča nam rešitve celotne trenutne situacije. Ne prinaša čarobne palčke. Pomeni, da ga lahko ponavljam večkrat, v različnih situacijah. Omogoča pa biti tukaj in zdaj. Omogoča iti iz situacije v situacijo, iz minute v minuto, iz dneva v dan. Omogoča zavestno odločitev, da prispevam k temu, da se izvlečemo iz tega. Po mojih največjih močeh, na moj konstruktiven način.

Predlagam, da to speljemo s spoštljivo komunikacijo -              no matter what (ne glede na vse).

Tudi, ko se ne strinjam, lahko spošljivo zaključim diskusijo in se zmenim kje je meja vsakega. Ja, včasih pa se odločim, da v čem ne sodelujem več in se ne vključujem ali odidem. In včasih so situacije kompleksne tudi na življenje in smrt. Aja, saj vendar se je vse začelo zaradi bolezni!
Počasi postaja jasno, da gre za soočenje tokratne civilizacije in nas - naroda v tej deželi, da smo se (spet) pripeljali na skrajni rob rušilnih medosebnih odnosov, na rob razsutja družbe in razvrata nad planetom na katerem bivamo.

Ali tokrat zmoremo drugače? Namreč, pobegniti nimamo kam.

#ColectiveTraumaHealing #AustralianBushFlowerEssences - Sunshine Wattle #AvstralskeCvetneEsence #CvetneEsence #abfe #emotionalhealing #bushfloweressences #bushflowers #floweressences #bushessences #vibrationalhealing #vibrationalmedicine #emotionalwellbeing #traumainformed