8. marec

Ob tokratnem 8. marcu sem si vzela cel dan za kontemplacijo na temo tega dne, praznika in vloge žensk v (današnji) družbi.

Po letih študija travm in njihovih posledic, dela z ženskami, ki so jih doživele in jih razrešujejo, procesirajo ter celijo, na svet in ženske v njem gledam drugače.

Z globokim spoštovanjem vedno znova spoznavam množico žensk, ki so v preteklosti prispevale k družbenemu in tehničnemu napredku. Vse so v svojem okolju s tem orale globoko ledino, bile so zapostavljene, izločene, negirane, onemogočene oz. so kdaj rezultate njihovega dela (v svojem imenu) objavili moški.
Globoko spoštovanje izražam do vseh žensk, ki so skozi zgodovino bile bitke za osnovne potrebe in pravice žensk. Isto spoštovanje imam do vseh, ki to počnejo tudi danes, posebej v okoljih kjer so zaradi tega življenjsko ogrožene, zlorabljene in oblatene - tudi v lastnem domu.

Skozi perspektivo travme in medgeneracijskih prenosov odzivnih mehanizmov ter posledic doživetih travm naših prednic, vsaka od nas nosi to bolečino doživetega in vso veličino doprinosov vseh žensk.
Zadnja leta, meseci in tedni nam kažejo, da ni garancije, da bo to, kar je bilo izborjeno, pridobljeno, razvito, postavljeno in uzakonjeno, za vedno tudi ostalo ter ščitilo vlogo in pomen žensk v skupnosti/družbi ter doma.
Zato 8. marec doživljam kot opomnik meni in vsem ženskam tega sveta. Ob praznovanju vsega kar imamo, kar smo in tistega v kar smo se razvile, je ključno, da zelo pozorno in precizno spremljamo, prepoznavamo ter ukrepamo ob vsaki najmanjši spremembi, ki bi okrnila vlogo žensk v družbi.

V primerjavi z našimi prednicami je naša prednost v tem, da vemo, da se z vztrajanjem premikajo meje, merila, družbene norme, načela ter (družinski) vedenjski in odzivni vzorci. Ne samo, da vemo, to smo tudi izkusile. Zato smo nosilke odgovornosti, da ohranimo to raven in da zase ter naslednje generacije naredimo še nekaj korakov naprej.
In tudi globje, vase.
Naj tudi tvoje življenje cveti, ko ljubiš, kar si. 💐